Jaka Primožič velja za enega izmed najboljših slovenskih kolesarjev, ki si kruh služijo v tuji kontinentalni ekipi. Letos je bil tretje leto član Hrinkow Advaricsa iz Avstrije, pogodbo pa ima podpisano tudi za prihodnjo sezono. Še vedno sanja o dirkanju na najvišjem nivoju, zato je bila letošnja dobra sezona več kot dobrodošla zanj.
S Slovencem, ki je bil med drugim tudi član sanjske ekipe na svetovnem prvenstvu v Zurichu, kjer je naslov prvaka osvojil Tadej Pogačar, smo govorili o minuli sezoni ter o načrtih za prihodnjo. Eden glavnih ciljev bo obramba dvojne zmage na avstrijskem pokalu, kamor spadajo enodnevne dirke naše severne sosede.
Jaka, kdo ste in kako ste prišli v kolesarstvo?
Sem Jaka Primožič, kolesar avstrijske kontinentalne ekipe Hrinkow Advarics. Kolesariti sem si želel že od otroštva, ker je kolesaril tudi moj najboljši prijatelj v osnovni šoli, a na začetku mi starši niso dovolili, saj je šlo za nekoliko dražji šport. Po nekaj letih prepričevanja sem konec osnovne šole začel trenirati v kolesarskemu klubu Sava Kranj in tam kolesaril v selekciji mladincev in mlajših članov, leta 2022 pa sem prestopil v ekipo Hrinkow Advarics.
V karieri ste zbrali že veliko lepih dosežkov. Na kateri rezultat ste najbolj ponosni?
Hm, ne vem. Na veliko rezultatov iz mlajših let, a ne vem, če to zdaj kaj šteje. Drugače pa to, da sem zmagal avstrijski pokal, kar pokaže, da sem bil celo sezono dober in da sem lahko dirkal na najvišjem nivoju.
Ste eden redkih slovenskih kontinentalnih kolesarjev, ki vozijo za tujo ekipo. Zakaj ste se, po dolgih letih v kranjskem klubu, odločili za prestop v Avstrijo?
Za to ima veliko zaslug Matej Mugerli, ki je v ekipi tudi moj trener in športni direktor. Konec sezone 2021 me je poklical, da bi v ekipi potreboval kolesarja, kakršen sem jaz. Hitro sem se odločil, ker nisem bil preveč motiviran, saj v letih 2020 in 2021 ni bilo veliko dirk. Razmišljal sem že, koliko časa bom sploh še nadaljeval. Nato sem spet začel uživati v kolesarstvu. Tukaj je veliko več dirk, tako da mi je zelo všeč.
Prihodnje leto vas čaka še ena sezona v zelenem dresu.
Ja, tako je.
Ste eden boljših kolesarjev na kontinentalni ravni. Si želite kdaj v karieri dirkati tudi nivo višje, morda celo v svetovni seriji?
Ja, to je bila že od nekdaj moja želja. Nekoč bi se rad preizkusil tudi v svetovni seriji. Sicer mi gre trenutno zelo lepo, vem kako dirkati na tem nivoju, vem kako trenirati in vem, kako priti pripavljen na dirko, kjer uživam. A vseeno je cilj se vsaj preizkusiti na World Tour nivoju, mogoče voziti kakšno klasiko ali enodnevno dirko.
Prihodnje leto vas torej čaka relativno podoben koledar kot letos. Ste si že postavili glavne cilje, ki bi jih v prihajajoči sezoni radi dosegli?
Poleg vseh avstrijskih dirk, ki so za ekipo zelo pomembne, bi poskusil rezultat doseči tudi na večjih dirkah, ker sem bil tam vedno pomočnik, nisem pa dirkal zase. Rad bi si našel kakšno večjo dirko, ki mi ustreza. Letos sem bil že blizu vrha, tako da naslednje leto želim doseči še kakšen lepši rezultat.
Letošnja sezona je bila verjetno vaša najboljša doslej. Bi jo ocenili kot uspešno in na kateri rezultat ste najbolj ponosni?
Ja, uspešna sezona. Kakor sem rekel, sem bil celo sezono zelo konstanten, čez celo leto sem nizal dobre rezultate. Najbolj ponosen sem seveda na pomlad, ko sem zmagal dve dirki, tudi nasploh pa je bila takrat forma zelo dobra. Vedno sem ali odšprintal skupino ali pa v cilj prišel sam. Potem pa sem čez sezono držal formo, čeprav smo imeli morda malo manj dirk. Proti koncu sem bil že utrujen, a pika na i je bila Pogačarjeva zmaga na svetovnem prvenstvu, kjer smo vsi oddelali odlično delo.
Sezone je šele konec, pa že razmišljamo o naslednji. Kako potekajo priprave kontinentalne ekipe, ki se verjetno razlikujejo od ekip svetovne serije?
Pri nas se sezona začne nekoliko kasneje, konec februarja, marca. Priprave so vseeno zelo podobne. V World Touru začnejo mesec prej v Emiratih in v Avstraliji, drugače pa precej podobno. Zdaj me čaka malo dopusta, potem pa začnemo na novo. Decembra bodo verjetno priprave ob obali, potem morda celo Španija.
Dotakniva se še svetovnega prvenstva, kjer ste bili član ekipe, ki je do zmage v velikem slogu pomagala Tadeju Pogačarju. Kako je bilo biti del dream teama, ki je spisal zgodovino?
Vzdušje v ekipi je bilo zelo dobro, vsi smo se razumeli, se zafrkavali. Mislim, da smo bili vsi dobro pripravljeni, sam sem bil v formi. Luka Mezgec, Matic Žumer in Matevž Govekar so bili bolj za začetek dirke, zato da se pokrije napade in da se vleče skupina, mene pa so žrtvovali za to, da en krog navijem do konca in razbijem skupino. To sem tudi naredil, prej pa sem skrbel za Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.
Vzdušje je bilo neverjetno, s fanti smo se razumeli in celo dirko perfektno sodelovali, drug drugemu pomagali. Vsak je naredil svoj del tako, kakor smo dorekli, zato je bil to res dream team. Potem pa, ko je Tadej prišel v cilj in zmagal, je seveda prišlo veselje. Nisem si nikdar mislil, da bom imel možnost biti v takšni ekipi in ja, noro vzdušje, nore emocije, zelo lepo.
So vas po povratku v Avstrijo kot pomočnika svetovnega prvaka gledali kaj drugače?
Ne vem če. Saj vemo, kolesarstvo je ekipni šport, zmaga pa samo eden. Z vseh strani so bili ljudje navdušeni, sploh bližnji in znanci so mi čestitali.
Katera pa je vaša najljubša dirka, ki bi si jo morda nekoč želeli zmagati?
Kljub temu, da nisem kolesar za to, mi je še vedno največja in najlepša Dirka po Flandriji, sledijo pa seveda svetovna prvenstva, ki so tudi atraktivna in ponujajo zelo lepe dirke.
Še za konec, kam se najraje odpravite na trening?
Rad se odpravim v Poljansko dolino in na Lubnik.
