V drugem delu intervjuja je beseda tekla o premoru, ki ga je povzročil koronavirus, in načrtih za nadaljevanje letošnje sezone. Tratnik je razkril tudi, kakšne načrte ima za prihodnje, olimpijsko leto, na kateri enodnevni dirki bi najraje nastopil in kdo je po njegovem mnenju glavni favorit za letošnji Tour.
V KOLIKOR NISTE PREBRALI PRVEGA DELA INTERVJUJA, TO LAHKO STORITE TUKAJ.
Po dirki Pariz–Nica je sledila prekinitev sezone. Kako ste jo doživljali vi?
Prve tri tedne sem bil zelo umirjen. Morda mi je zaradi razočaranja po dirki Pariz–Nica celo malo odgovarjalo, da se umirim. Ko pa sem videl, da bo prekinitev trajala še dolgo, sem začel pogrešati dirke, predvsem zato, ker sem vedel, da sem res dobro pripravljen. Manjkal mi je adrenalin, dva tedna nisem vedel, kaj početi. Sicer sem treniral, a nisem vedel zakaj.
Načeloma pa je bilo vse v redu. Ko je bila aktivna omejitev gibanja med občinami, sem se rahlo naveličal biti doma v Idriji. Mi je pa všeč sedaj, ko so ukrepi sproščeni in lahko s punco prehajava med Idrijo in Ljubljano, saj se tako razbije monotonost, ki je bila prisotna prej. Lahko rečem, da sem prekinitev doživljal v 80 odstotkih pozitivno, v ostalih 20 pa negativno.
V tem času ste bili aktivni tudi na virtualnih dirkah. So za to zaslužne vaše kronometrske sposobnosti, saj naj bi bile te dirke bolj podobne vožnji na čas kot navadni preizkušnji?
Nastopil sem na treh dirkah. V kronometru je tako, da največ pomeni absolutna moč, nato so tu še kilogrami, ki so pomembni, če je kronometer razgiban. Veliko pa pomeni tudi aerodinamika. Če se primerjam z najboljšimi kronometristi, ki lahko proizvedejo zares veliko vatov, jim ne pridem blizu. Vendar pa sem zaradi višine toliko bolj aerodinamičen, name je manj upora in tako nadoknadim razliko v moči. Na virtualnih dirkah zavetrja ni, tukaj šteje le absolutna moč. Število vatov se je preslikalo v hitrost vožnje.
V resnici je torej povsem drugače, sploh pri meni, ki imam na cesti malo upora. Na igricah pa se to seveda ne pozna. Vseeno smo nekoliko popestrili vse skupaj. Kolesarji smo dosegli napore, ki jih sam ne bi zmogel. Bila je dobra popestritev.
Bi lahko v nadaljevanju sezone izkušenejši kolesarji imeli določeno prednost pred mlajšimi konkurenti, glede na to, da verjetno bolje poznajo svoje telo?
Prej bi rekel, da imajo prednost mlajši. Tisti, ki bo treniral, bo v prednosti. Starejši kolesarji potrebujejo nekaj dirk več, ker se telo z leti upočasni in ni več tako eksplozivno. To pa najbolje ohranjaš prav z dirkami.
Dober bo tisti, ki se psihično ni zlomil in je v tem času uspel obdržati vsaj 70 odstotkov rituala, ki ga je izvajal v času dirkanja. Lahko je kolesar mlad in zelo perspektiven, a če je vse okoli sebe videl črno in se je psihično zlomil ter opustil treninge, potem bo zelo težko prišel na isto raven kot nekdo, ki se je s situacijo sprijaznil in je v tem času užival. Na začetku sezone bo pomembna predvsem psihična pripravljenost.
Kakšni so vaši načrti za nadaljevanje sezone?
Zaenkrat še nimamo točno določenega načrta dirk. Vsakodnevno prihajajo nove manjše dirke in vse skupaj bo stlačeno v obdobje treh mesecev. Ekipa mora sedaj narediti logistični načrt, saj bo štiri dirke v enem vikendu nemogoče izpeljati. Problem nastane že pri prevozu in osebju.
Trenutno torej še čakam na potrjeni program. Kakor sedaj kaže, naj bi šel na Giro, kar je bil tudi prvotni plan. Za ostale dirke mi je vseeno. Rad bi šel na Giro, kje bom dirkal prej in potem, pa mi je vseeno, samo da dirkam.
Kakšne bodo na Giru vaše osebne ambicije? Morda nadgradnja devetega mesta iz leta 2017?
Videli bomo, kakšen bo štart na Siciliji. V Budimpešti je bil mišljen osemkilometrski prolog. Tiha želja je bila, da bi se tam potegoval za rožnato majico. To je bil eden večjih ciljev, sedaj pa moram najprej izvedeti, kakšen bo štart. Govori se, da bo ostal enako dolg kronometer, a zaenkrat še ni nič potrjeno. Če bo temu res tako, potem želja ostaja enaka. Čim boljša priprava in zakaj ne tudi zmaga. Če sem lahko zmagal lani v Romandiji, zakaj ne bi tudi letos.
Ste si poleg prologa morda označili še kakšno etapo, ki bi vam lahko odgovarjala?
Da, ogledal sem si etape in označil dve, ki se zaključita s krajšim vzponom, kar mi zelo odgovarja. Torej, da ne gre za čisti šprint, a da je zadnji kilometer ali 500 metrov vseeno zahtevnih. Če bi tam dobil priložnost, bi jo rad izkoristil. Sicer pa bi se rad osredotočil na vse kronometre.
Če bom dobil proste roke, bom poizkusil s pobegom. Na gorskih in šprinterskih etapah pa bom v vlogi pomočnika. Odvisno je torej od ambicij ekipe in od mojega počutja. Želim si pobegov, a če se ne počutiš dobro, je nesmiselno siliti v to.
Lani ste v enem od intervjujev pravilno napovedali, da kot favorita za zmago na Touru vidite Egana Bernala. Kdo je letos vaš prvi favorit? Je morda čas za slovensko rumeno majico?
Želel bi si, da uspe Primožu. Ali pa Pogačarju. Menim, da ima Primož nekaj več možnosti. Ne da Pogačar tega ni zmožen, a kar se tiče ekipe, je Roglič v prednosti. Jumbo-Visma gre na Tour izključno po zmago, medtem ko gre pri UAE Emiratih zraven tudi Alexander Kristoff (šprinter, op. a.).
Seveda upam, da se bo tudi naš Mikel Landa potegoval za zmago. Če pa moram izbirati, bi se odločil za Rogliča. Veliko je odvisno od sreče, da ni kakšnega nepotrebnega padca. Zdi se mi, da bomo kmalu videli rumeno majico tudi na Slovencu.
Za Mikela Lando ste v preteklosti dejali, da mu gre bolje v vlogi pomočnika. Da se mu vselej, ko napoveduje zmago, na koncu ponesreči. Kako zdaj gledate nanj, ko sta sotekmovalca? Se lahko vmeša v boj za zmago na Touru?
Večkrat se je zgodilo, da je bil ekstremno dober, ko ni bil kapetan. Tudi kot kapetan je bil na visokem nivoju pripravljenosti, a je imel vselej nekaj smole. Kot sem ga sedaj spoznal, gre za res ekstremno dobrega hribolazca, verjetno enega boljših na svetu. Žal pa izgublja na kronometrih. Letošnja trasa Toura ponuja gorski kronometer. Sicer je veliko ravnine, a na koncu je ciljni vzpon na Planche des Belles Filles. Tam ima torej realne možnosti, da se poteguje za najvišja mesta ali pa da vsaj ne izgubi toliko časa, kot bi ga, če bi šlo za povsem ravninsko traso. Zagotovo bo tudi on zelo nevaren in se bo potegoval za zmago.
Lani ste si ekipni avtobus delili tudi z Vincenzom Nibalijem, ki je pred sezono prestopil k Trek-Segafredu. Lahko po vašem mnenju pri 35 letih še konkurira za zmage na tritedenskih dirkah?
Nibali je ekstremno dober kolesar, ki pozna svoje telo. Na prvih letošnjih dirkah je pokazal še boljšo formo kot lani v tem času. Zagotovo bo tudi on v boju za najvišja mesta. Ali lahko zmaga, pa si ne upam reči. Mislim, da so mlajši kolesarji – Bernal, Roglič, Pogačar – naredili korak naprej.
Nibali je taktično odličen. Ve, kdaj napasti in kdaj presenetiti. Vemo, da je tudi izjemen v spustih. Če denimo na vrhu vzpona pridobi deset metrov prednosti, ga je na spustu zelo težko ujeti. V dolino lahko pride tudi z minuto prednosti. Lahko se zgodi, da bo na začetku kazal slabšo pripravljenost od drugih, a bo nato presenetil, ko bodo ostali malce zaspali. Napovedovati, ali še lahko dobi eno od največjih dirk, je nehvaležno, a zgodi se lahko vse.
Pred dnevi smo videli skupni trening slovenske reprezentance, ki jo v celoti sestavljate kolesarji World Tour ekip. Ali gre za našo najmočnejšo ekipo doslej?
Tako kompletne reprezentanca še ni bilo. Imamo dva kolesarja za generalno razvrstitev, imamo šprinterja, imamo tudi kronometriste in odlične pomočnike. Če bi kot ekipa nastopali na Touru, bi dirkali zelo dobro. Kar se tiče celote, je ta reprezentanca najbolj kompletna doslej. Zagotovo so v preteklosti izstopali posamezniki, ki so bili boljši na enem področju. A če gledamo generalno, je trenutna ekipa najbolj kompletna. Veliko pomeni tudi to, da se med seboj odlično razumemo. Smo prava »klapa«. Natančno vemo, kdo je česa sposoben. Zelo sem ponosen, da sem del te generacije.
Olimpijska trasa prihodnje leto je izrazito hribovita. Vemo, da bo v ekipi prostora le za štiri kolesarje. Nekakšna javna skrivnost je, da bosta na Japonsko potovala Primož Roglič in Tadej Pogačar. Vas lahko pričakujemo na enem izmed preostalih dveh prostih mest?
Letošnji načrt je bil, da bi šel najprej na Giro in potem v Tokio. Sicer še nisem dobil uradnega potrdila, a sem bil zagotovo med kandidati za nastop. Olimpijska trasa je zelo zahtevna, a če bi tja prišel v popolni pripravljenosti, bi Primožu in Tadeju lahko zelo pomagal, kar je bil moj glavni cilj. V vsakem primeru bi opravljal vlogo pomočnika, ker vem, da sam ne bi mogel zmagati.
Zagotovo pa to ostaja cilj za naslednje leto. Srčno upam, da bom izbran. Naredil bom vse, da mi uspe. Na koncu bodo noge pokazale, kdo je najbolje pripravljen. Je pa res, da si niti ne bi želel iti, če ne bi bil najbolje pripravljen, saj bi tako le škodoval ekipnemu uspehu.
Kaj pa olimpijski kronometer. Izbor za dirko na čas bo še bolj zaostren, prostora bo zgolj za enega Slovenca. V preteklosti ste dokazali, da ste sposobni mešati štrene najboljšim. Po tihem upate na priložnost?
Ja. Zagotovo bi bilo lepo, da bi šel tja. A najprej se bom moral dokazati na kronometrih, ker vemo, koga vse bo treba tam premagati. To mi predstavlja cilj, da vem, za kaj delam.
Dobršen del olimpijskega kronometra bo potekal na dirkališču Fuji. Ste se že kdaj s kolesom peljali po dirkališču za motošporte?
Sem. Zadnja etapa Gira 2017 je imela štart na dirkališču v Monzi. Nekoč sem celotno dirko vozil na Nürburgringu, na kateri je bilo treba premagati številne višinske metre, saj je dirkališke razgibano. Bil sem tretji. Lani smo na enem od dirkališč trenirali ekipni kronometer, saj tam ni prometa in te nihče ne moti. Na navadni cesti ga je skoraj nemogoče trenirati. Ko je osem kolesarjev v liniji, je že en sam avto lahko velika težava.
Kakšen je občutek v primerjavi z navadnim asfaltom? Vam to ustreza?
Občutek je slabši. Asfalt je počasnejši in bolj grob. Načeloma je bolj hrapav, kar ni ravno prijetno. Še posebej ob padcu, ko se lahko močno podrgneš.
Na kateri dirki si v prihodnosti najbolj želite nastopiti? Morda ena od treh klasik, na katerih še niste?
Milano–San Remo. Lani sem imel to priložnost, a smo se z ekipo odločili, da klasiko izpustim, ker sem imel zelo naporen program. Zdi se mi, da je to ena od dirk, na kateri bi lahko dosegel dober rezultat. Zadnji klanec, ki naredi selekcijo, bi mi lahko ustrezal. Pa še ambient je odličen, sploh če je lepo vreme.
Katera pa vam je najljubša enodnevna dirka, na kateri ste že nastopili?
Strade Bianche v Toskani. Tam je zares lepo.
Giro ali Tour?
Pokrajina je lepša na Giru, predvsem Dolomiti. Malce bolj zeleno je in ni tako vroče. Kar se tiče vzdušja in vsega kar pride zraven, pa je Tour daleč spredaj. Več je ljudi, več je navijanja. Sta mi pa obe dirki zelo pri srcu.
Kaj pa Vuelta? Si želite nastopa na njej?
Seveda. Letos sem bil pripravljen, da bi nastopil tako na Giru kot na Vuelti, če bi mi ekipa dovolila. A sedaj to žal ne bo mogoče, ker se dirki po novem urniku prekrivata. Če pa bi mi dejali, da moram letos na Vuelto namesto na Giro, bi šel z veseljem. Giro je bil moja prioriteta predvsem zaradi začetnega prologa in morebitne osvojitve rožnate majice. Si pa seveda želim čim prej tudi na Vuelto.
Za konec še eno nekolesarsko vprašanje. Glede na to, da prihajate iz Idrije, ali znate klekljati?
Poizkusil sem, a sem zaklekljal bolj samega sebe. To raje prepuščam mojim babicam, ki jim gre bolje od rok.