Športna pot Jana Tratnika sovpada z meteorskim vzponom slovenskega kolesarstva, ki smo mu priča v zadnjih letih. Danes 30-letni Idrijčan je svojo nadarjenost v športu, s katerim se je po naključju začel ukvarjati v srednji šoli, pokazal že kmalu po začetku kolesarske kariere. Na poti do statusa, v katerem uživa danes, pa mu vseeno ni bilo postlano z rožicami.
Dobri rezultati v kontinentalni ekipi Radenske so mu pred desetletjem prinesli prestop v prvo ligo svetovnega kolesarstva. Podpisal je dveletno pogodbo s Quickstepom, ki pa se ni razpletla po njegovih željah. Po prvi sezoni in sponzorski menjavi so se mu v ekipi zahvalili za sodelovanje. Čeprav je moral začeti znova, pravi, da je prav pri Quickstepu spoznal, kaj v svetu profesionalnega kolesarstva zares šteje.
Vrnil se je v Slovenijo, k Radenski, nato pa med letoma 2013 in 2016 dirkal v Avstriji. Najprej eno sezono za Tirol Cycling Team, naslednje tri pa za Amplatz – BMC. Bil je plačan glede na rezultate, brez zagotovljenega plačila, a ga to na poti k uresničitvi sanj ni ustavilo.
Po sezoni 2016 se je dogovoril za prestop v poljsko prokontinentalno ekipo CCC, v kateri si je povrnil zaupanje ter sebi in ostalim dokazal, da zmore. Da si znova zasluži mesto v World Touru. Leta 2017 je bil na svetovnem prvenstvu v kronometru odličen deseti in sploh najboljši izmed kolesarjev, ki niso bili del World Tour ekip.
Ena od slednjih, Bahrain Merida (danes Bahrain McClaren, op. a.), je na njegova vrata potrkala pred sezono 2019. Svoje mesto v ekipi je lani več kot upravičil. V premiernem nastopu na Touru se je izkazal s tretjim mestom v deveti etapi, še pred tem pa je na dirki po Romandiji slavil na prologu.
V letošnjem letu se je zdelo, da je lansko formo še nadgradil, a je nato karavano zaustavila epidemija koronavirusa. Trenutno se delno v Ljubljani, delno v Idriji pripravlja na nadaljevanje, v katerem se spogleduje predvsem z nastopom na dirki po Italiji. In če tista, da kdor čaka, dočaka, vsaj malo velja, potem so prvi zares veliki uspehi nadvse vljudnega in zgovornega Idrijčana le še vprašanje časa.
Od kod vzdevek Syuk?
Vzdevek sem dobil od starejšega brata, ki je košarkar in tudi sam sem jo nekoč treniral. Na enem od trening kampov je toliko preigraval, da so mu drugi rekli, da jih je »osjukal«. Od takrat naprej je Syuk. Potem se je prijelo tudi mene, ker sva bila veliko skupaj. Jaz naj bi bil Syuk junior.
Primož Roglič ni edini, ki je relativno pozno začel kolesarsko kariero. Nam lahko opišete vaš začetek?
Začel sem nekje pri 17 letih. Obiskoval sem srednjo strojno šolo v Idriji, kjer so me povabili na gorsko kolesarsko dirko, neke vrste šolsko prvenstvo, ki sem se ga udeležil, da mi ni bilo treba k pouku. Tja so prišli vsi najboljši gorski kolesarji. Štartal sem s podrtim kolesom, v navadnih oblekah in z navadnimi čevlji, na koncu pa sem bil v kategoriji starejših mladincev tretji.
Od takrat naprej sem se začel vedno več voziti in počasi me je potegnilo notri. Kmalu zatem sem si kupil prvo »specialko«. V Idriji imamo KD Sloga, kjer sem pridobil prvo licenco in pričel resneje dirkati. Treniral sem pod vodstvom Ivana Poljanca, ki me je vozil na tekme. Prvo leto je bilo težko, skoraj vsako dirko sem padel. Naslednje leto je bilo že veliko bolje. Dirkal sem za ekipo HIT, zmagal sem na osmih dirkah in osvojil slovenski pokal.
Sem pa bil od vedno v športu. Devet let sem treniral košarko, ukvarjal pa sem se tudi z nogometom, smučanjem, plezanjem in orientacijskim tekom.
Ste imeli na začetku vaše kolesarske poti v karavani kakšnega vzornika?
Vedno, ko sem gledal eno izmed dirk, je bil končni zmagovalec moj vzornik. Nekako sem bil nad njim najbolj navdušen.
Leta 2011 ste dočakali odmeven prestop v Quickstep, kjer ste se naenkrat znašli med odmevnimi imeni, kot so Tom Boonen, Sylvain Chavanel in Niki Terpstra. Kdo izmed tekmovalcev vam je v tem času najbolj pomagal oziroma od koga ste se največ naučili?
Najbolj sta mi pomagala Jerome Pineau in Chavanel, ki sta večinoma dirkala skupaj, v njuni skupini pa sem bil tudi jaz. Predvsem na dirkah sta mi veliko pomagala, a takrat je bil glavni problem, da je bilo zame vse skupaj prezgodaj. V svoji glavi sem moral spremeniti stvari. Sedaj vidim, da še danes poberem kakšno izkušnjo iz tistih časov, ki jo skušam nato predati drugim.
Z Boonenom sem se največ družil na pripravah, saj sva imela kasneje povsem drugačna programa dirk. Med sezono nisva veliko govorila. Je pa sicer zelo v redu. Boonen mi je bil karakterno eden boljših profesionalnih kolesarjev. Zares vljuden in vedno pripravljen pomagati. Sploh glede na to, kako veliko ime je bil oziroma še vedno je.
Kasneje ste dejali, da ste v tistem letu naredili veliko napak. Se vam zdi, da so bile nujne za vaš kasnejši uspeh ali bi se lahko tudi brez njih obdržali v World Touru?
Večkrat sem že razmišljal, kaj bi bilo, če bi takrat nadaljeval. Menim, da sem vse skupaj začel premlad, s premalo izkušnjami. Tako rekoč po dveh ali treh letih dirkanja sem odšel v World Tour. To je, kot bi šel iz osnovne šole naravnost na fakulteto. Kot starejši mladinec sem vse naredil z nogami, nič z glavo. Če bi tam recimo ostal še eno leto, verjetno ne bi spoznal, kaj delam narobe. Ko sem se vrnil (v ekipo Radenske, op. a.), sem ugotovil, da moram veliko bolj delati na sebi – paziti na vse napake. Na tem sem začel graditi.
Osredotočen sem bil na vsako malenkost. Ne samo na trening, tudi na taktiko in vse, kar pride zraven. Zdi se mi, da sem na ta način do sedaj dosegel veliko več. Ko sem šel nivo nižje, sem bil še dovolj mlad, da sem lahko začel ponovno graditi. Če bi takrat vztrajal v World Touru, bi bilo morda lahko kmalu tudi konec moje kariere. Menim, da sem sedaj postavil temelje, s katerimi lahko, če ne bo šlo kaj hudo narobe, še dolgo ostanem v World Touru.
Velikokrat ste dejali, da sta bili sezoni pri poljskem CCC-ju ključni za vašo vrnitev med najboljše. Kaj vam je od tistega časa najbolj ostalo v spominu? Morda prvi nastop na Giru?
Najbolj me je fasciniralo, da me Poljaki niso poznali, nato pa so mi že na prvi dirki dejali: »Jan, ti boš dirkal na rezultat.« Bil sem presenečen, ni se mi zdelo mogoče, da bom že takoj kapetan. Spomnim se, da je bila prva etapa ekipni kronometer na Valenciani (Dirki po Valencii, op. a.), na katerem sem bil ekstremno dober.
V drugi etapi je ekipa »dirkala name«. Na koncu trase je bil kratek vzpon in zmanjkalo mi je 50 metrov, da bi se s prvo deseterico boril za zmago. Mislim, da sem bil na koncu 14., najboljši v ekipi, a sem bil razočaran. Začel sem se opravičevati, odziv športnega direktorja pa je bil povsem umirjen. Dejal mi je, naj se ne sekiram, da bom imel še osemdeset takšnih priložnosti. Tedaj sem vedel, da mi zares zaupajo.
Potem sem se sprostil, nisem bil v krču, da moram že jutri doseči dober rezultat, kar mi je od vsega najbolj pomagalo. Dobival sem vse več priložnosti, ki sem jih izkoriščal in dosegel sem nekaj dobrih rezultatov. CCC mi je omogočil, da sem lahko dirkal na višji ravni dirk, kjer sem si dokazal, da zmorem. Veliko mi je pomenilo tudi povabilo na Giro, saj je bila v ekipi takrat prava »bitka« za odhod v Italijo. V CCC-ju sem imel dve zares lepi leti.
Leta 2017 ste bili deseti na svetovnem prvenstvu v kronometru, pred vami pa so zaključila sama velika imena, ki so vozila izključno v World Tour ekipah. Ste se tedaj znova zavedali, da sodite razred višje?
Še zdaleč nisem pričakoval, da bom tako visoko. Če bi mi kdo pred dirko rekel, da bom tako visoko, mu ne bi verjel. Tako da sem bil na koncu izredno vesel in ponosen, nisem namreč verjel, da sem lahko tam. Po tem pa sem začel verjeti, to mi je vlilo samozavest. Spomnim se, da sem na zadnjem vzponu postavil četrti najboljši čas, kar je bil pokazatelj, da spadam višje. Tam sem sebi in ostalim potrdil, da spadam v World Tour.
Lani ste dočakali tudi premierni nastop na Touru. Pred začetkom ste dejali, da bi bili zadovoljni že z uvrstitvijo med deseterico na eni od etap, nato ste dosegli sijajno tretje mesto, čeprav ste bili do konca zadnjega vzpona celo v igri za zmago. Je zaradi tega ostalo kaj grenkega priokusa?
Ker je bil moj prvi Tour, nisem povsem vedel, kaj naj pričakujem. Nekateri so govorili, kako je težko, drugi, da je Tour čisto lahek. Upošteval sem obe strani, a v Francijo sem odšel z miselnostjo, da ne bom poslušal drugih. Rekel sem si, da je to le dirka, in če bom dobro pripravljen, se mi ni treba nikogar bati.
V deveti etapi sem dobil proste roke in šel v pobeg. Tisti dan sem se počutil zares izjemno, čeprav sem bil celoten Tour zelo dober. Na zadnjem klancu sem storil manjšo napako, saj sem začel prehitro navijati tempo. A to je Tour, kjer je toliko ljudi, da te dirka enostavno posrka vase. Na koncu se je izkazalo, da je bilo zadnjih 500 metrov veliko lažjih, kot sem pričakoval. Kasnejši zmagovalec etape Daryl Impey je zadnji vzpon odpeljal zelo taktično. Na klancu ni šel »v rdeče«, jaz pa sem bil že na limitu. Zadnjih 500 metrov je tako lahko še pospeševal in zmagal. A na koncu sem tudi jaz iz sebe potegnil vse. Ko smo šprintali za tretje mesto sem ugnal Oliverja Naesena in Jasperja Stuyvena, ki sta šprinterja, kar mi je prav tako pomenilo zelo veliko. Nenazadnje je tretje mesto na Touru super rezultat. Sedaj pa si želim zmagati.
Komu pa sedaj bolj verjamete, tistim, ki pravijo da je Tour lahek, ali tistim, ki ga imajo za zahtevnega?
Tour je bil zame prva dva tedna lažji kot Giro. Ko pa so prišli težki klanci in je borba za pobeg potekala že od štarta, je bilo nekoliko težje. Na Tour se moraš pripraviti res dobro, vse ti mora uspeti brez napake in potem lahko preživiš brez težav. Giro je zahteven zaradi dolgih in strmih klancev. Na Touru so veliko bolj položni. Vendar je na koncu koncev tako, da kolesarji naredimo dirko težko, in na Touru je verjetno konkurenca večja. To je resnica, saj je Tour največja dirka na svetu, kamor pridejo vsi najboljši. Giro marsikdo kdaj izpusti. Če tam ni najboljšega kolesarje ekipe, potem ni niti najboljših pomočnikov. Na Tour pa ekipe skoraj vedno pripeljejo vse najboljše.
Veliko medijske pozornosti ste poželi tudi na zadnji etapi, ko ste bežali po Elizejskih poljanah. Kakšni občutki so vas prevzemali?
To je bil eden mojih najlepših dogodkov, verjetno se nobena zmaga ne more primerjati s tem pobegom. Imam več razlogov, zakaj. Vedel sem, da bom končal Tour de France, bil sem v pobegu, ujeli so me kot zadnjega, prisotnih je bilo veliko navijačev …
Na poti do Pariza se množica vse bolj stopnjuje, nato prideš na Elizejske poljane in je tam toliko ljudi, da ti gredo kocine pokonci. Meni so se kar nekoliko orosile oči. Potem te prevzame adrenalin, sploh ne čutiš bolečine. Dva dni prej sem padel in sem imel zagnojeno rano na gležnju, po strani sem bil opraskan, na dlaneh pa sem imel opekline. Vendar na koncu sploh nisem čutil bolečin, res je bilo nekaj posebnega. Bil je tudi lep ambient s sončnim zahodom, to je bilo zares nekaj nepozabnega.
Kateri uspeh v dosedanjem delu kariere je za vas najpomembnejši?
Zaenkrat zmaga na prvi etapi dirke po Romandiji. Sicer bi lahko rekel, da ima tretje mesto na Touru celo večji pomen, a zmaga je le zmaga. Po njej greš na stopničke, na Touru tam nisem stal. Na dirki po Romandiji sem po zmagi oblekel še rumeno majico, uspehu pa je dodatno težo dalo tudi drugo mesto Primoža Rogliča. Vsi vemo, kako veliko kolesarsko ime je.
Na prvo mesto bi torej postavil zmago na prologu v Romandiji in tretje mesto na Touru, nato pa na vrsto že pride deseto mesto na svetovnem prvenstvu v Bergnu.
Tudi letos ste že bili na pragu zmage. V peti etapi dirke Pariz–Nica ste bežali ves dan, nato pa 50 metrov pred ciljem ostali praznih rok. Kaj razmišlja kolesar, ko v zadnjem kilometru vidi glavnino, ki ga skuša ujeti?
Do zadnjega ovinka sem bil prepričan, da bom etapo zmagal, ker sem imel kar veliko prednost. Takoj po prihodu na ciljno ravnino, kakšnih 800 metrov pred ciljem, pa sem ugotovil, da se cesta minimalno dviguje in da je asfalt zelo slab. Zaradi tega me je na kolesu premetavalo, poleg tega pa je veter pihal v prsa. Takrat sem spoznal, da bo težko. Sicer sem dal vse od sebe, 200 metrov pred ciljem sem še pogledal nazaj in pomislil, da morda celo uspe, vendar ciljna črta ni in ni želela biti bližje. Zadnji metri so se zares vlekli, nisem vedel, ali bo uspelo ali ne, na koncu pa sem spoznal, da se mi ne bo »poklopilo«.
Med in po etapi sem sicer prejel veliko medijske pozornosti, odzivi so bili podobni, kot če bi zmagal, nekaterim se je to celo bolj vtisnilo v spomin. Lepo bi bilo, da bi bila ob mojem imenu zapisana številka ena. Zagotovo pa pobega ne bom pozabil.
Je bilo po etapi prisotnega več razočaranja ali je šlo bolj za občutek, da je to zgolj še en pokazatelj več, česa ste sposobni?
Zdi se mi, da je bil to eden boljših pokazateljev, kako dobro sem pripravljen. Še posebej, ker je bila etapa dolga, v ozadju so bila številna znana imena, ki so me lovila, a se mi niso uspela priključiti. Gledano z vidika forme, sem res dokazal, da sem odlično pripravljen.
Občutki po etapi so bili mešani. Ko nisem razmišljal, sem bil v redu. Nato pa začneš razmišljati, kaj bi bilo, če bi bilo. Seveda sem bil razočaran, a se mi zdi, da sem se dokaj hitro sprijaznil, da kar je bilo, je bilo. Da tega ne moram spremeniti.
Po etapi sem analiziral, ali sem storil kakšno napako. Ugotovil sem, da je nisem, da sem odvozil tako, kot sem načrtoval. Na koncu je odločala sreča, ki mi ni bila naklonjena, a verjamem, da mi en dan bo. Če bom že imel srečo, naj bo to na Touru, da zmagam etapo.
Intervju je zaradi obsežnosti razdeljen na dva dela. Drugi del si lahko preberete tukaj.
