Ob pogledu na zmagovalni oder Pariz-Roubaixa se vam je pogled zagotovo ustavil na drugouvrščenem Belgijcu. »Sonnyja Colbrellija in Mathieuja van der Poela poznam, kdo pa je ta?,« je vprašanje, ki se je postavilo mnogim ob pogledu na Floriana Vermeerscha – enega junakov letošnjega ‘Severnega pekla’.
Florian Vermeersch (Lotto Soudal) vozi svojo prvo profesionalno sezono. V njej je važno nabrati prepotrebne izkušnje, ki ti bodo pomagale v nadaljevanju kariere, medtem ko z rezultatom še ni potrebno biti obremenjen. In prav neobremenjenost je igrala pomembno vlogo na Belgijčevi poti do drugega mesta.
Vermeersch je ves dan preživel na čelu dirke, vključen je bil v prvotni beg in tam ostal vse do prihoda njegovih dveh spremljevalcev za ples na velodromu v Roubaixu. Ves čas je bil v igri za zmago, na koncu pa mu je do presenečenja zmanjkalo nekaj metrov.
V cilju je razočaran sedel ob stezo in v solzah obžaloval zamujeno priložnost. »V prihodnjih dneh bo razočaranje zagotovo odstopilo mesto ponosu,« je povedal 22-letnik.
Lotto Soudal lahko dirko označi za zelo dobro. Drugo mesto po šestih urah blatnih kock je zagotovo občudovanja vreden dosežek, a tudi preostali del dirke so preživeli tako, kot so si želeli.
»Naš cilj je bil, da smo močno zastopani v prvem begu. Sploh, če bo skupina velika,« je po dirki razložil Vermeersch. »Uspelo nam je s tremi kolesarji. Ob vstopu na prvi odsek kock se je začel boj za položaj. Dobro sem se držal in preživel prvo selekcijo na četrtem odseku, ko smo se odcepili štirje kolesarji.«
Mladenič se je v ospredju vozil v družbi Luka Rowa (Ineos Grenadiers), Maxa Walscheida (Qhubeka-NextHash) in Nilsa Eekhoffa (DSM). Le nekaj kilometrov kasneje sta s slednjim ostala sama, saj sta Rowe in Walscheid občutila trdoto tal.
»Naenkrat sem bil sam z Nilsom Eekhoffom. Na moje presenečenje sta preostala dva izginila. Od tedaj naprej sem si mislil: ‘Le nadaljuj. Ne iztroši se povsem, a še vedno poganjaj’.«
Odseki kock so minevali, dvojici v ospredju pa so se s časom pridružili zasledovalci. Prvi je svojo prisotnost potrdil Gianni Moscon (Ineos Grenadiers), nato pa so na vrata čela dirke potrkali še Sonny Colbrelli (Bahrain Victorious), Mathieu van der Poel (Alpecin-Fenix) in Guillaume Boivin (Istrael Start-Up Nation).
»Razočaran sem bil, ko se je pridružil Moscon. Takrat sem preživljal težke trenutke in izgubil stik. Na srečo sem hitro prebrodil krizo in zdržal tempo, ko so se pridružili Colbrelli, Van der Poel in Boivin.«
S časom se je oblikovala trojica Van der Poel – Colbrelli – Vermeersch, ki je ujela Moscona in sama nadaljevala proti cilju. Belgijec je vedel, da v družbi dveh izjemnih šprinterjev velikih možnosti na velodromu nima, zato je poskusil z napadi od daleč.
»Moje noge so bile spet boljše. Ko smo ujeli Moscona in sem preživel Carrefour de l’Arbre, sem vedel, da dirkam za zmago. A v zaključku sem bil z dvema fantoma, ki sta že zmagovala skupinske šprinte, zato sem sklenil, da se moram odločiti za napad. Poskusil sem dvakrat, brez uspeha. Nato pa šprint na velodromu. Odmeril sem ga dobro, a v zadnjih 50 metrih sem se boril s krči,« je misli in občutke strnil 22-letnik.
»Fizično je bilo zelo naporno. Nepopisno me boli hrbet in bojim se, da bo trajalo nekaj tednov, da se pozdravi. Nisem pa hitro premražen. Glede tega ni bilo težav. Dež? To je le stanje duha, kajne. Treba ga je sprejeti. Ko se sprijazniš, je veliko lažje,« je povedal nekdanji ciklokrosist, ki so mu izkušnje vožnje po blatu prišle še kako prav.
Vermeersch je s 193 centimetri in 85 kilogrami idealen kolesar za enodnevne klasike, še posebej tlakovane, kjer teža in surova moč igrata pomembno vlogo. Tudi Belgijec sam se zaveda, da bo največje uspehe lovil na klasikah, prav Pariz-Roubaix pa označuje kot dirko, ki mu je najbolj pisana na kožo.
»Priznam, da je glede na moje telesne predispozicije to dirka, ki mi najbolj odgovarja. Že večkrat sem rekel, da si tukaj nekoč želim biti na odru za zmagovalce. Nikoli pa nisem niti sanjal, da bom ob debiju drugi. Ta trasa je bila narejena zame. Nikoli ne bom postal hribolazec.«
Vermeersch je za konec še ovrgel kakršnekoli vzporednice z legendarnim rojakom Tomom Boonenom, ki je granitno kocko osvojil štirikrat. Mladenič poudarja, da se želi osredotočiti na svojo pot in videti, kaj mu bo prinesla prihodnost.