Kolesarjenje se je končno vrnilo in oboževalci tega športa smo navdušeni. Žal pa so se vrnile tudi številne nesreče, ki so, saj tako se zdi, letos še pogostejše kot v preteklih sezonah. Hudi poškodbi Fabia Jakobsena in Remca Evenepoela, skupaj z nekaterimi drugimi padci, so kolesarskim ekipam vzele zaupanje v mednarodno kolesarsko zvezo.
V soboto smo v le enem dnevu videli hude padce kar petih kolesarjev. Na Kriteriju Dofineja so se zaradi neurejene ceste na spustu na tleh znašli Emanuel Buchmann, Gregor Muhlberger, Steven Kruijswijk in Primož Roglič. Izmed četverice je le Slovencu uspelo priti do cilja, a je nato naslednji dan odstopil.
Dobrih tristo kilometrov vzhodneje je hudo poškodbo staknil Remco Evenepoel. Ob spustu s Sormana na Dirki po Lombardiji je prepozno zaviral v enem izmed ovinkov, s kolesom zadel nizko ograjo mostu in poletel v graben pod njim. Napako, ki je vodila do nesreče, je naredil Belgijec, a kljub temu se ne bi smelo zgoditi, da kolesar pade šest metrov globoko.
Prav vsak izmed kolesarjev jo je na koncu odnesel dobro. Če pomislimo, kaj bi lahko bilo, so zlomi in modrice še dobra posledica nesreče, a do te v prvi vrsti sploh ne bi smelo priti. Vsaj ne po krivdi slabe ceste in slabo zavarovanih nevarnih odsekov.
V karavani se je oblikovalo enotno mnenje, da je za varnost kolesarjev potrebno bolje poskrbeti. Najglasnejši so direktorji ekip, ki so utrpeli poškodbe svojih kolesarjev. Richard Plugge, generalni direktor Jumbo-Visme, je prvi javno spregovoril o nezaupanju UCI-ju in zahtevi po zunanjem podjetju, ki bi pregledovalo progo.
»Mora biti varneje za naše kolesarje,« je povedal nizozemski medijski hiši NOS. »Veliko sem govoril z ostalimi vodjami moštev in strinjamo se, da kolesarjev ne moremo več tako izpostavljati nevarnostim. Tega mora biti konec. Kontroli UCI-ja ne zaupamo več.«
Plugge spremembe zahteva v naslednji sezoni, v letošnji jasno do večjih premikov ne more priti. »Upamo, da bodo spremembe predstavljene v naslednji sezoni. Zunanje podjetje lahko organizatorju pove: ‘To je potrebno izboljšati, to ni dovolj varno’. Potem se zadeva popravi, saj mora biti varneje za kolesarje.«
Pojavila se je torej ideja, da bi traso vsake dirke (vsaj razreda World Tour) pregledal strokovni organ zunanjega podjetja, ki bi podal objektivno mnenje o varnosti trase. Na ta način bi se izognili meter širokim luknjam na spustu, šestmetrskemu prepadu z mostu in ostalim nevarnostim, ki sedaj ogrožajo kolesarje.
Jasno je, da se vseh nevarnosti ne da izločiti, a se jih da veliko bolje omejiti. Luknja na spustu ni nevarnost, ki je ne bi mogel predvidevati. Tudi padcu čez most bi se dalo izogniti z zaščitno ograjo. Padci so vedno bili in vedno bodo del kolesarstva, a treba je poskrbeti, da te ne bodo tako hudi, da ogrožajo kariere in življenja kolesarjev.
