Alpe d’Huez po profilu ne spada med brutalnejše vzpone na svetu, a ob omembi imena se slehernemu kolesarskemu navijaču naježi koža. Doslej je gostil petnajst zaključkov etap na Dirki po Franciji, prav vsaka pa je postregla posebno zgodbo, ki je dolgo ostala zapisana v zgodovinskih knjigah najlepšega športa na svetu.
Alpe d' Huez no es la montaña más dura del Tour pero si la que más publico atrae especialmente en la famosa curva donde se congregan los Holandeses. pic.twitter.com/FK8zVPnGft
— Amantes del Ciclismo (@amantes_cycling) July 14, 2022
A legendarnega ga ne delajo zgodovina, zahtevnost ali slikovitost (legendarnih 21 serpentin prepozna tudi tisti, ki kolesarstvo spremlja le površinsko). Ta 13,8-kilometrski vzpon s povprečnim naklonom 8,1 odstotka je največji na svetu zaradi navijačev. Vsako leto se jih zbere ogromno, ti pa prihajajo s celotnega sveta. Nekje sem prebral, da se je že leta 2004, ko je na vrhu slavil Lance Armstrong, na vzponu zbralo 900.000 ljudi.
Zdaj, ko kolesarstvo pridobiva na prepoznavnosti, lahko brez dvoma trdimo, da se na le štirinajstih kilometrih ob ozki in vijugasti cesti zbere okrog milijon ljudi. Zgolj za to, da bi videli tistih 150 kolesarjev. Večina na vzpon pride prej, zato Alpe d’Huez živi cel teden pred prihodom karavane. Vsi so prešerno razpoloženi, srečni, vsi obožujejo kolesarstvo. Za marsikoga je to raj na zemlji.
Na Alpe d’Huezu je vseskozi veselica, v trebuhu imaš tisti poseben občutek
Na Alpe d’Huezu sem bil dvakrat. Fantastičen klanec, poln ognjevitih in razposajenih navijačev. Alpe d’Huez je gora, ki med Tourom oživi. Rajanja se ne začno dan pred dirko, najzvestejši navijači so na vrhu že nekaj dni prej, vzdušje pa se do prihoda kolesarjev le še stopnjuje.
Prvič sem na mitsko goro francoskega in svetovnega kolesarstva stopil leta 2018 (kolesarstvo spremljam že od otroških let, Tour pa sem prvič v celoti spremljal leta 2014 pri devetih letih). Takrat se je za stopničke boril Primož Roglič in Slovenci smo trumno odhajali v Alpe. Z družino in nekaj prijatelji smo bili na vrhu par dni pred prihodom rumene karavane in vzdušje me je takoj navdahnilo. Ogromno ljudi, vsi srečni, da bodo v živo videli najboljše kolesarje na svetu.
Že dan pred dirko je bil na vzponu pravi karneval. Sprehod z vrha do nizozemskega ovinka je nujen, najprej zaradi zastonj piva ob poti, seveda pa tudi zaradi vzdušja, ki pa pripravijo vselej žurersko nastrojeni možje in žene, oblečeni v tradicionalne oranžne oprave.
Leta 2018 smo ob poti nosili enake trobojnice kot dve leti kasneje. Iz zvočnika je odmevala slovenska glasba in že na daleč se je videlo ter slišalo, kdo je prihaja s sončne strani Alp. A takrat še niso vzklikali imen naših kolesarjev, pogosteje so se ostali navijači, ki so hoteli pritegniti pozornost glavnih zvezd gore, vzklikali ime našega najboljšega nogometaša tisti hip: “Josip Iličič!”
Na prizorišču smo bili že kar nekaj ur pred prihodom karavane. Na žgočem soncu se nihče ni pritoževal, v slovenskem ovinku nekaj kilometrov pred ciljem so tako spet odmevale slovenske viže. Mimo je prišla karavana zanimivih vozil, ki vsak dan navijače pred prihodom kolesarjev spravlja v dobro voljo.
Prvi se je mimo zapeljal Steven Kruijswijk, kaj kmalu pa so se pripeljali še najboljši v skupnem seštevku. Takrat je ravno nekaj deset metrov nad nami prišlo do padca, ko se je Vincenzo Nibali zataknil za pas kamere enega izmed navdušenih fotografov. Morski pes iz Messine je do cilja sicer prišel skupaj s Primožem Rogličem, a je že naslednji dan odstopil zaradi zlomljene ključnice.
Zmage se je takrat veselil kasnejši zmagovalec dirke Geraint Thomas, ki je strl vso konkurenco in dokazal, da ni le pomočnik Chrisa Frooma. Naslednji dan je manjša skupinica Rogličevih navijačev okrog štiri ure čakala pred hotelom, v katerem je bival slovenski šampion. Mimo so prihajali Peter Sagan, George Bennett, Rafal Majka in Steve Kruijswijk, a končno je prišel tudi on.
🇫🇷 Tour de France 1995, Stage 10
⛰️🏁 ALPE D'HUEZ (13.80 km, 8.11 %, 1119 m)
Marco Pantani (🏆)
— 36:50 « record time »
— 22.48 Kph
— VAM 1823 m/h— 6.66 W/kg (est.) [1]
— 6.85 W/kg (est.) [2][1] "65 kg standard"
[2] "57 kg est. weight"pic.twitter.com/jwRABInV82— ammattipyöräily (@ammattipyoraily) October 23, 2025
Primož Roglič si je brez težav vzel kar veliko časa za fotografiranje z navijači, vmes je spregovoril nekaj besed s Primožem Čerinom, nato pa se je z ekipnim avtobusom zapeljal do Bourg d’Oisansa, kjer se je začela šprinterska etapa. Spomini, ki ne bodo nikdar pozabljeni. A takrat se je slovenska era kolesarstva šele začela.
Ko je največja gora na Touru postala slovenska
Leta 2022 je bilo povsem drugače, a vseeno zelo podobno. Ni se več slišalo Josipa Iličića, tudi Peter Sagan ni bil več naš, glavni protagonist dirke pa je bil seveda Tadej Pogačar. Dogajanje v dneh pred dirko je bilo podobno, a na predvečer prihoda rumene karavane nam je vsem zastal dih. Jonas Vingegaard je na prelazu Granon premagal, strl, uničil Tadeja Pogačarja.
Zgodilo se je nekaj, česar dotlej nismo videli. Pogačar je bil premagan, izgledalo je, da tistega Toura ne bo dobil.
Nič ne de, prihodnje jutro je bilo vseeno veselo. Navijaška skupina iz Ledin, majhne vasice na planini med Idrijsko-Cerkljansko in Poljansko dolino, je na mitskem in legendarnem Alpe d’Huezu naredila svoj ovinek, kjer se je pelo in veselilo, z zanimanjem pa so se ustavili tudi tuji navijači.
Vrhunec je bil vnovič prihod kolesarske karavane, etapo je dobil Thomas Pidcock, Tadej Pogačar pa ni uspel zlomiti Jonasa Vingegaarda. Povsem izmučen in poškodovan je mimo nas pripeljal Primož Roglič, ki se je kljub slabemu počutju močno potrudil in pozdravil zveste navijače. Ob vožnji mimo sta zelo uživala tudi Luka Mezgec in Matej Mohorič, navijaška izkušnja pa je bila tako popolna.
Alpe d’Huez je zato fantastičen kraj. Kolesarska meka, kjer se vsakih nekaj let zberejo najzvestejši podpornikov najboljših kolesarjev na svetu. Kraj, kjer ni meja in kraj, kjer se navijači med seboj ne prerekajo, temveč raje skupaj nazdravijo in zapojejo kakšno mednarodno uveljavljeno uspešnico.
V letu 2026, ko bo glavni favorit spet Slovenec, bo Tour dvakrat obiskal to prelepo goro. Kdo ve, morda bomo zadnjič kraljevali na Dirki po Franciji. A nekaj vem zagotovo, na vzponu se bo spet zbrala polovica Slovenije.
