Morda se zdi nenavadno, a skrb za prehrano je v svetu kolesarstva dobila resno pozornost šele pred slabimi 10 leti. Odločitve so namesto zdravnikov začeli sprejemati nutricionisti, ekipe so zaposlile lastne kuharje, vse bolj pogosto pa se v moštvih najde tudi mesto za dietetika.
V zadnjih sezonah vedno znova poslušamo o izjemnem napredku kolesarjev, rekordnih hitrostih dirk in rednih popravkih rekordnih časov vzponov. Čeprav je prvi pomislek mnogih še vedno doping, pogled v preteklost razkrije, da se napredek kolesarjev sklada z zaposlitvijo nutricionistov in ureditev področja športne prehrane v posameznih ekipah.
“Napredek na področju športne prehrane je ogromen, kar se pozna tudi na zmogljivosti kolesarjev,” pove dr. Tim Podlogar, ki je pri Red Bull-Bori-hansgrohe tri leta skrbel za prehrano kolesarjev, tudi Primoža Rogliča.
“Kolesarji so še ne dolgo nazaj mikrohranila, kot je recimo glukoza, prejemali preko infuzije naravnost v žilo. To je sedaj prepovedano. Edina možnost, da zadovoljiš potrebo po hranilih, je torej preko prehrane.”
Prepoved vnosa hranil preko infuzije je bila prepovedana predvsem zaradi morebitne zlorabe tovrstnih metod v namene dopinga. A Podlogar je prepričan, da brez ustrezne prehrane in energijskega vnosa med dirko kolesarjem ne pomaga niti doping.
“To, da so kolesarji ob koncu dirke še vedno sposobni dosegati tako visoke vate, je posledica prehrane. Doping pomaga pri regeneraciji, pri tem, da si močnejši ob prihodu na štartno črto, medtem ko je tekom dirke vnos energije tisti, ki ti omogoča pritiskati na pedala z vso močjo. Če ni ustreznega energijskega vnosa, ti tudi doping ne pomaga.”
Da je znanstveni pristop k prehranjevanju kolesarjev v veljavi šele v zadnjih letih, so v veliki meri krive ekipe same. Dognanja, katerim se sledi danes, so bila namreč razkrita že pred več kot 10 leti.
“Končno smo začeli poslušati športno znanost,” z mešanico veselja in žalosti pove Podlogar, ki bi si želel, da bi se premiki začeli že mnogo prej. “Znanost športne prehrane se od leta 2010 do danes ni drastično spremenila, a jo upoštevamo šele zadnjih 5 let.”
Velik razlog, zakaj se je o prehrani začelo razmišljati šele sedaj, so finančne zmožnosti ekip. Te so v zadnjih letih postale precej boljše, zato so se odprle možnosti, da ekipe zaposlijo nutricionist in kuharje, v zadnjih letih pa celo dietetike.
V preteklosti denarja za športno prehrano ni bilo oziroma se ga je raje namenilo na druga področja. Šele ko se je izkazalo, da znanstveni pristop naredi veliko razliko, so vsa moštva sledila zgledu največjih ekip, ki so si prve lahko privoščile nutricionistične oddelke.
Najprej nutricionist, nato še kuhar
Nutricionisti so bili tisti, ki so prvi našli pot v kolesarska moštva. Njihova naloga je do danes ostala precej nespremenjena. Za vsak posamezen dan morajo pripraviti načrt energijskega vnosa, tako za samo dirko kot tudi za preostali del dneva, v katerem je ključno poskrbeti za energijsko bilanco telesa.
Nutricionist tako kolesarjem predpisuje grame ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob, a pogosto se pojavi težava, da tega ne zna pretvoriti v dejanske jedi.
“Nutricionist je po izobrazbi običajno športni znanstvenik ali pa ima magisterij s področja prehrane. To pomeni, da ima veliko znanja o metabolizmu, presnovi in zmogljivosti, manj pa ve o izbiri hrane in sestavljanju obrokov,” pojasni Podlogar.
Sestava obrokov je v preteklosti tako padla na ramena kuharjev, ki so jih ekipe kmalu začele zaposlovati, in se tako oddaljile od priprave hrane s strani hotelskih kuharjev.
Prepustiti prehrano športnika kuharju je prineslo precejšnje težave. Ta namreč ni izobražen na področju makrohranil, zato so jedi pogosto vsebovale prevelike količine maščob in premajhne količine ogljikovih hidratov.
“Nutricionisti vse računamo v gramih ogljikovih hidratov in maščob, ampak če te številke pošlješ kuharju, mu ne povejo prav dosti. Tukaj lahko pride do velikih šumov v komunikaciji,” največjo težavo izpostavi Podlogar, ki zase pravi, da mu področje dietetike ne odgovarja in težko sestavi jedilnik, ki bi bil raznolik in bi hkrati zadovoljil potrebe po vseh hranilih.
Če za sestavo jedilnika skrbi kuhar, se pojavi še ena težava. Njihova miselnost je drugačna od miselnosti nutricionista. V prvi vrsti si namreč želi pripraviti okusno hrano in s tem osrečiti kolesarje, a to pomeni, da je v hrani običajno preveč maščobe.
“V kolesarstvu je cilj zmogljivost, ne pa dobra kuha. Želimo si torej učinkovito prehrano, velika prednost pa je, če je še okusna. Ne more pa biti obratno. Ne moremo se osredotočiti na okusno prehrano, njen učinek na zmogljivost pa je postranskega pomena.”
Zaradi prepogostih težav in šumov v komunikaciji med nutricionistom in kuharjem, ki so se kazali tudi v rezultatih kolesarjev, so ekipe spoznale, da v nutricionistični ekipi potrebujejo dodatno osebo.
Zaposlovanje dietetika trend zadnjih let
Moštva so pred kratkim začela skrbeti, da se komunikacijski šumi v nutricionističnem oddelku zmanjšajo. To so dosegli z zaposlitvijo dietetika, ki je poskrbel za vez med nutricionistom in kuharjem.
“Ugotovilo se je, da je za boljšo komunikacijo med kuharjem in nutricionistom potreben dodaten člen. Kuhar namreč zna pripraviti okusno hrano, nima pa potrebnega znanja o makrohranilih. Na drugi strani nutricionist ne zna pripraviti ustreznega jedilnika.”
“Potrebno je bilo vključiti dodatno osebo, ki je ‘prevajalec’ znanja enega in drugega, hkrati pa doda še svoj delež, predvsem s področja mikrohranil. Nutricionisti tu nismo toliko izučeni oziroma področje nima toliko znanstvene podpore, vseeno pa vemo, da so vitamini in minerali pomembni za športnike,” pojasni Podlogar.
Dietetika so prvi zaposlili pri Vismi-Lease a Bike, kmalu pa so zgledu nizozemske ekipe sledila druga moštva. Tudi Red Bull-Bora-hansgrohe je v sezoni 2024, ko je prejela finančno injekcijo, zaposlila dietetičarko.
Tim Podlogar je sodelovanje z njo opisal kot nekaj najboljšega, kar se mu je zgodilo v času delovanja v nemški ekipi. Z ramen mu je padel velik del bremena, zaradi česar se je lahko posvetil le preračunavanju vnosa ogljikovih hidratov, namesto da se je obremenjeval s sestavo jedilnika.
“Ko sem pri Red Bull-Bori-hansgrohe sodeloval z dietetičarko, je bila to zame odlična izkušnja,” pove in poda primer, kako je bilo videti njuno sodelovanje. “Kot primer, jaz sem pripravil načrt za prehrano z nizko vsebnostjo vlaknin, ona pa je potem znala izbrati primerna živila in poskrbela, da kolesarji niso vsak dan jedli iste hrane.”
Vrednost dietetika se po mnenju Podlogarja izkaže predvsem na dirkah. V enem izmed preteklih intervjujev za naš portal je povedal, da nutricionist na dirki nima dodane vrednosti, medtem ko je vloga dietetika tam ključna.
“Na dirkah je to prednost, saj lahko, v primeru, da kolesar ne mara določene hrane, dietetik zelo hitro najde rešitev in prilagodi jedilnik na licu mesta. Sploh se mi zdi, da je fizično na dirki precej bolj uporabno znanje dietetika kot nutricionista,” še doda.
Odgovornost še vedno na ramenih nutricionista in kuharja
Kdor dela, greši. Tudi v svetu profesionalnega kolesarstva je tako, a vsi deležniki stremijo k temu, da se napake zmanjšajo.
Do težav in kratkih stikov prihaja, a kot poudari Podlogar, je ključna odkrita komunikacija med vsemi tremi člani, ki sodelujejo pri pripravi obrokov, hkrati pa zaupanje eden drugemu, da bodo navodila oziroma pripravljene smernice upoštevane in ne bo prišlo do prilagajanj na lastno pest.
S prihodom dietetika v ekipo se je zmanjšal tudi neposredni odnos med kuharjem in nutricionistom. Dietetik zapolnjuje vmesen prostor, a lahko na eni ali drugi strani ‘stopi’ v teritorij sodelavca in s tem poskrbi za slabo voljo.
“Kuhar se lahko kdaj počuti ogroženega, ker mu dietetik predpiše točna navodila za pripravo hrane. Tukaj govorim predvsem o uporabi olja in podobno. To kuharja lahko zmoti, saj čuti, da bi to morala biti njegova odločitev. Podobno se lahko nutricionistu včasih zdi, da dietetik zavije na njegovo področje, ko kolesarjem posreduje navodila, ne da bi nutricionist vedel za to.”
Čeprav je dietetik tisti, ki sodeluje z obema članoma nutricionistične ekipe, pa ima z vidika odgovornosti nekoliko lažje delo. Kritične so namreč predvsem napake kuharja in nutricionista, medtem ko dietetik težko naredi tako veliko napako, da bi ogrozil dirko kolesarja.
“Najlažje napako naredita nutricionist in kuhar. Kuhar z vidika, da priprava hrane ni takšna, kot bi morala biti in pride do obolenja. Videli smo, kaj se je pri Bori zgodilo na lanski Dirki po Španiji, čeprav mislim, da tam za obolenje ni bil kriv kuhar. Nutricionist pa lahko naredi napako, če narobe oceni etapo, postavi napačne smernice in se etapa ali dirka zaradi tega izgubi.”
“Dietetik je tukaj kot ‘prevajalec’ najbolj varen. Že res, da se lahko del prevoda izgubi, a ne v takšni meri, da bi posledice bile kritične,” pojasni Podlogar.
Za konec Slovenec, ki v letošnji sezoni deluje pri ekipi Tudor, pove, da se mu zdi, da je nutricionističen oddelek s prihodom dietetika optimalno zastavljen in ne čuti potrebe po dodatnem strokovnjaku.
Bi si pa želel, da bi ekipe več časa in denarja vlagale v raziskave s področja športne prehrane, frekvenca katerih se je v zadnjem času močno zmanjšala. Razlog je predvsem v tem, da moštva na področju prehrane nimajo dolgoročne vizije. Raziskave trajajo leto ali dve, moštva pa si želijo rezultate že naslednji dan.
