V sredo se po enoletnem premoru zaradi epidemije s COVID-19, vrača tradicionalna, že 27. dirka Po Sloveniji, ki jo bomo spet lahko spremljali tako na TV Slovenija, kot na najbolj znani športni televizijski postaji Eurosport. Na letošnji dirki bo prvič v zgodovini nastopal aktualni zmagovalec Tour de Francea, a kljub temu lahko rečemo, da gre za malce slabšo zasedbo v primerjavi z zadnjimi štirimi izvedbami, saj imamo najmanj World Tour ekip.
Naša dirka ima res lepo mesto v koledarju in se mora zato »boriti« za dobro zasedbo z drugimi bolj renomiranimi in bolje rangiranimi dirkami. Letos bo po naših cestah drvelo 140 kolesarjev iz 20 ekip, od tega so štiri iz najvišjega ranga.
Zvenečih imen je po odpovedi Estebana Chavesa, Aleksandra Vlasova in Luke Mezgeca nekaj manj, a vseeno bomo lahko v živo navijali za kar nekaj zelo priznanih kolesarjev. Res je, da bo po vsej verjetnosti Tadej Pogačar brez prave konkurence za skupno zmago, a bo kar nekaj drugih, ki bodo nevarni za etapne zmage. In ker trasa ne bo preveč zahtevna, lahko kakšen kolesar z nepričakovanim napadom spravi v težavo močno Pogačarjevo ekipo.
Po imenih sodeč bi lahko imel Pogačar prav v svoji ekipi največje tekmece, tako Rafal Majka, kot Diego Ullissi sta že zmagala našo dirko, pa tudi Jan Polanc je dirko že končal kot drugi. Od ostalih bo verjetno nevaren Matej Mohorič, ki je bil leta 2018 tukaj tretji, torej prav pred nadobudnim Pogačarjem.
Giovanni Visconti (Bardiani-CSF-Faizane) ni več v formi iz 2019, ko je bil 2., takoj za Ullissijem (Viscontiju očitno ta dirka ni namenjena, saj jo je, kar trikrat končal kot 2.). Nevaren bi znal biti Jonathan Lastra (Caja Rural), Tanel Kangert bo kapetan BikeExchangea, Roman Kreuziger (Gazprom-RusVelo) pa ni več ime, ki se ga bi bali, a lahko v ekipi s svojimi izkušnjami, kateremu od mladeničev pomaga do uspeha. Od Slovencev se vračata na ceste Jani Brajkovič in Kristijan Koren (oba bosta nastopala v dresu slovenske reprezentance), a bolj bo zanimivo videti mladega Kristjana Hočevarja (Adria Mobil),ki je bil 2. na dirki Miru na Češkem.
Med preostalimi kolesarji zagotovo izstopa Matteo Trentin (UAE Emirates), ki je letos pokazal nekaj odličnih predstav in bo prvi favorit v sprintih. Pri Bahrain Victoriousu bodo stavili na Phila Bauhausa, konkurenco bo delal še Jon Aberasturi (Caja Rural), poljski sprinter Stanislaw Aniolkowski (Bingoal-Wallonie Bruxelles) ter naš Žiga Jerman (Androni Giocattoli-Sidermec). V pobegih lahko pričakujemo Mattio Baisa (Androni Giocattoli-Sidermec), Jana Tratnika (Bahrain Victorious), Fabia Fellineja (Astana-Premier Tech), Enrica Battaglina (Bardiani-CSF-Faizane) in Mattea Sobrera (Astana-Premier Tech).
[yop_poll id=”31″]
Kar se tiče trase nas navijače verjetno prevevajo mešani občutki. Mogoče smo pričakovali spet kakšno res pravo gorsko etapo, a se bomo morali zadovoljiti z bolj eksplozivnimi etapami in mogoče bo dirka zato tudi bolj napeta. Organizatorji so se tako odločili za tri etape, ki so primerne za sprinterje, a sprint ne bo v nobeni od teh samoumeven. Dve etapi pa se bosta odločili v klanec, kjer se bodo pomerili favoriti za končno zmago, predvsem v 4. etapi na Sveto Goro bo šlo na strmih zaključnih rampah na nož.
Nobena od etap sicer ni pretežka, nikjer ne gre nad 750 metrov NMV, tudi ni nikjer kakega dolgega klanca, a vsaj v drugi in četrti etapi bomo videli kar nekaj selekcije. Prav zaradi tega bodo morale biti ekipe favoritov še toliko bolj pazljive, da v pobeg ne spustijo kolesarja z majhnim zaostankom. Če dirka izpusti najbolj turistične dele Slovenije, pa bomo lahko opazovali manj znane kraje in verjamem, da bomo navijači prav tako navdušeni nad našo zeleno deželo.
1. etapa: Ptuj – Rogaška Slatina: 151,5 km
Etapa s podobnim zaključkom kot pred dvema letoma, sprint lahko prepreči le močen napad. A v primerjavi z letom 2019 na štartu letos ni zares močne sprinterske ekipe, ki bi kontrolirala beg. To bi sicer lahko bili UAE Emirates za Trentina, a bodo morali svoje moči pametno razdeliti med Trentina in Pogačarja.
Favoriti: Matteo Trentin, Žiga Jerman, Phil Bauhasu, Jon Aberasturi… Če se ne bo kakšna izmed ekip žrtvovala, bodo težko ulovili ubežnike – še najbolj verjetno bosta tempo narekovala Caja Rural in Bahrain Victorious.
2. etapa: Žalec – Celje: 147 km
Zanimiva pestra etapa, podobna tisti iz 2018, ko je Rigoberto Uran premagal Daryla Impeyja in Primoža Rogliča, a bo verjetno še malenkost težja. Iz prestolnice hmelja se bodo po Savinjski dolini kolesarji povzpeli na prelaz Lipa, ki bo s 718 metri NMV najvišja točka dirke, in se spustili nazaj v Savinjsko dolino. Sledi vzpon na Svetino po cesti iz Štor. Klanec ne bo lahek, a še veliko zahtevnejši je spust, tu je leta 2018 Mohorič naredil veliko razliko (bo še tvegal po takem padcu?). Potem sledi še ravnih 5 kilometrov po Celju in lep vzpon na Celjsko kočo.
Če ne bi bilo Pogačarja, bi verjetno bila to super prilika za Ullissija. Videli bomo, če sploh kdo lahko ogrozi UAE Emirates, ki lahko tu pobere dvojno ali celo trojno zmago. Preseneti jih sicer lahko Mohorič s kakšnim norim spustom.
3. etapa: Brežice – Krško: 165,8 km
Verjetno bo v tej etapi najbolj zanimivo poslušati, kako si bodo napovedovalci na Eurosportu lomili jezik ob imenih. Po besedah organizatorja se lahko zgodi vse, po mojem mnenju pa ne kaj preveč, saj je vzpon na Sremič vseeno predaleč od cilja in ni preveč hud. Vprašanje je, katera ekipa bo sposobna kontrolirati etapo, zato bo v karavani verjetno velika želja po sodelovanju v pobegu, ki bo prav v tej etapi imel največ možnosti za uspeh. Bomo na delu videli Jana Tratnika?
4. etapa: Ajdovščina – Sveta Gora: 164,1 km
Kraljevska etapa, ki ima tako malo kilometrov in ne gre višje od 700 metrov? Da, to je možno. Številke nikakor niso kraljevske, a naj vas ne zavedejo. Etapa gre čez nekaj zelo strmih klancev in še posebno v primeru vročine, bodo kolesarji potili križev pot (dobesedno na vzponu na Sv. Goro).
Začetek iz Ajdovščine čez goški preval je uživaški z lepimi razgledi na vipavske stene. Nato se kolesarji počasi spuščajo proti Renčam, kjer se začne prvi resni vzpon, a je na žalost daleč od cilja. Mimo Cerja in Nove Gorice pridejo do drugega resnega vzpona na Ravnico, kjer vzpon ni niti najmanj raven – a spet je predaleč od cilja, bodo pa kolesarji videli, kaj jih čaka, saj se na isti vzpon ta dan še vrnejo.
Čaka jih hiter spust in mučna ravnina do vzpona na Vrhovlje, od tam pa krog po Brdih. Tu se že lahko kdo odloči za napad, saj je cesta od Dobrovega čez Šmartno in Podsabotin do Nove Gorice zelo valovita z zahtevnimi odseki. A vsi glavni favoriti bodo verjetno čakali na vzpon na Vratca (Ravnica), ki je kar nekaj časa zelo strm (čez 10 % – meni osebno eden lepših vzponov okrog Nove Gorice).
Sledi kratek hiter spust do Prevala in brutalni zadnji malo manj kot trije kilometri do vrha z romarsko cerkvijo. Vzpon je verjetno eden najbolj strmih v Sloveniji, na srečo je asfalt dober in cesta široka. Najtežji je začetek, kjer se odstotki povzpnejo skoraj do 30, po kratkem predahu cesta ne popusti in vztraja nad 10 % in zagotovo bodo kolesarji prišli v cilj en po eden.
Favorit je brez dvoma Pogačar in realno ne vidim nikogar, ki bi mu lahko bil blizu. Tudi ekipo ima dobro, da lahko polovi napade po Brdih ali na Ravnico. Zmagovalec etape bo najverjetneje tudi zmagovalec dirke oziroma se bo tu dirka zagotovo odločila.
5. etapa: Ljubljana – Novo Mesto: 175,3 km
Začetek je narejen tako, da se ujema z našo najbolj znano amatersko dirko Maratonom Franja, zato bo začetek okoli Polhograjskih dolomitov še najbolj napet. Ko v Škofji Loki trasa zavije proti vzhodu, kjer bo kot vedno tradicionalen zaključek v Novem Mestu, kolesarje ne čaka več veliko klancev in pobeg bo verjetno ujet s strani sprinterskih ekip. Karavano sicer čaka še nekaj špičk, a nič takega, da bi onemogočalo, da do Kandijskega mosta ne oblikujejo sprinterskih vlakov in se spopadejo za prestižno zmago v Novem Mestu.
Lep slovenski krog vsem – ostanite zeleni!
[yop_poll id=”32″]