Po dveh tednih dirkanja po bolj ali manj premočenih cestah Italije prihajamo v zaključno fazo letošnje Dirke po Italiji. Egan Bernal je za sedaj v solidnem vodstvu, na vseh klancih je dokazal, da je najmočnejši in težko se mu bo kdo približal. A Giro vedno skriva pasti in nedavne edicije nas učijo, da zmagovalca ne moremo okronati prav do zadnjega dne.
Leta 2016 so vsi odpisali Vincenza Nibalija, dve leti kasneje Chris Froome ni niti najmanj nakazal, da je sposoben zmagat Giro, predlani smo vsi iskali zmagovalca med Nibalijem in Primožem Rogličem, a je smetano pobral Richard Carapaz, lani pa ga ni bilo junaka, ki bi stavil na Taa Geoghegan Harta.
Terena za preobrate in krize je še kar nekaj, res da bi morala biti kraljevska etapa že včeraj, a ne smemo podcenjevati prihajajočih etap, čeprav so nam imena vzponov manj znana. Po dveh tednih grdega vremena so obeti nekoliko boljši, za sedaj kaže na slabo vreme le na manj odločilni etapi v četrtek. A pozor, na najmanj pomembnih etapah smo imeli na temu Giru res pomembne odstope (Mikel Landa, Pavel Sivakov, Emanuel Buchmann).
Zna se zgoditi, da v zadnjem tednu zaradi dominance Bernala, ne bomo gledali ogorčenega boja za zmago, bo pa na sporedu zagotovo hud boj za stopničke, peterico, deseterico in ostale majice kot tudi za etapne zmage.
Naše upanje, da bomo nadaljevali zmagoslavni 7-letni niz, še ni končano. Vsaj četrtkova etapa bo Janu Tratniku, ki je odpeljal vrhunski Giro, še omogočala možnosti za uspeh.
17. etapa: CANAZEI – SEGA DI ALA: 193 km
Nenavadna gorska etapa, ki se več kot pol poti spušča, na koncu postreže z dvema klancema, ki bosta na Giru predstavljena prvič. Zaključni vzpon je hudo strm in po besedah kolesarjev, ki so ga prevozili, bo prinesel velike razlike.
Leta 2013 so ga vozili na Giro del Trentino (današnji Dirka po Alpah) in takrat je Nibali zmlel konkurenco, med njimi tudi Bradleyja Wigginsa, ki je veljal za glavnega favorita. Zaostanki med najboljšimi so bili tedaj okrog minute. No, da bo stvar še težja, jih pred zaključnim vzponom čaka tudi zelo zahteven vzpon, ki bo že naredil določeno selekcijo.
A gremo po vrsti – vreme izgleda bolj obetajoče, tudi višine so znatno nižje, da ne bo preglavic z mrazom. Od štarta v Canazei se cesta 54 kilometrov spušča, nato pa kolesarji pridejo do prvega klanca, ki je kratek, a strm (3 km, odseki do 14 %) – če do takrat ne bo pobega, pa bo tu gotovo komu uspelo. Od tam jih čaka 40 kilometrov spusta do Trenta in nadaljnjih 40 kilometrov ravnine – do takrat bo verjetno peloton vozil brez resnih napadov.
Na 139. kilometru se začne klanec na Passo di San Valentino, strm nepoznan klanec, ki se vije 14,8 kilometra s povprečnim naklonom 7,8 %, a je njegova spodnja polovica precej bolj strma in večkrat doseže 10 %. Verjetno glavni konkurenti tu ne bodo napadali, lahko pa bi poskusil kdo iz druge linije in pomočniki za morebitni most pred napadom kapetana.
Sledi zahteven spust v dolino Adiže in po slabih osmih kilometrih ravnine oziroma rahlega spusta se začne zadnji klanec na Sega di Ala – 11,2 kilometra s povprečnim naklonom 9,8 %. Gre za malo nižje številke kot na Zoncolan, a če odštejemo zadnja 2 kilometra, ki sta precej lažja, je povprečje krepko čez 10 %, s špicami okoli 17 %. Verjetno se kolesarji veselijo lepega vremena, a ker je vrh na le 1246 metrih, zna bit na vzponu tudi pošteno vroče, česar na tem Giru niso navajeni.
FAVORITI: Zadnji klanec ni tako strm kot zadnji trije kilometri na Zoncolan, a vseeno je klanec generalno gledano zelo zahteven, kar bo zagotovo razbilo skupino favoritov. V formi kot je, bi moral to pobrati Egan Bernal, klanec pa zelo ustreza kolesarju tipa Simon Yates (kar smo videli na Zoncolan). Če trasa ne gre previsoko in ni preveč klancev, je Yates zelo dober in verjetno bo skušal nadoknaditi zaostanek. Klanca se sicer najbolj veseli Davide Formolo, ki je tu domačin in bo zagotovo storil vse, da bo imel letošnjo dirko v lepem spominu (za zdaj temu ni tako).
18. etapa: ROVERETTO – STRADELLA: 231 km
Nesmiselno dolga ravninska etapa, ki pa ima začinjen zaključek. Kdo bo imel korajžo iti v tako dolg beg? Kdo bo imel moč za kontrolirati pobeg? Edini dve ekipi, ki imata interes za lovljenje pobeg, sta Bora-hansgrohe za Petra Sagana in Israel Start-Up Nation za Davideja Cimolaia.
V prvih 190 kilometrih trasa prečka Padsko nižino, nato pa že močno utrujen peloton čakajo štiri špičke, ki same po sebi niso prezahtevne, a po toliko kilometrih in vnovični napovedi dežja, se lahko peloton razredči. Napet boj med ubežniki in skupino, ki lovi v ozadju. Kdo bo uspel: miš ali mačka?
FAVORITI: Če pride do (razredčenega) sprinta, je seveda glavni favorit Peter Sagan. Edina dva sprinterja, ki sta ostala in mu lahko konkurirata, sta Davide Cimolai in Fernando Gaviria, a je vprašanje, če bosta preživela klance, predvsem slednji. Če bo na zadnje klance visok tempo lahko med favorite štejemo še Diega Ullissija, Andreo Vendrameja in Remija Cavagno. Če pa uspe pobeg, seveda upamo, da bo zraven tudi Jan Tratnik, bodo poleg verjetno Victor Campenaerts, Mikkel Honore, Alessandro Covi, Simon Pellaud, Taco Van der Hoorn in podobni.
19. etapa: ABBIATEGRASSO – ALPE DI MERA: 176 km
Gorska etapa s tremi vzponi, ki po številkah ni tako zahtevna, a predvsem zadnji klanec je zelo strm in bo spet zelo selektiven. Po 70 kilometrih približevanja se začne vzpon na znani prelaz Mottarone, ki ima zahtevne odseke, a bo služil bolj za pobeg ali pa če bo katera ekipa želela vršiti pritisk.
Sledi zelo zahteven spust do jezera in počasno vzpenjanje do Passo della Colma, nezahtevnega prelaza, ki ne bo pustil večjih posledic. Po spustu je na vrsti ponovno počasno vzpenjanje (skoraj 20 km) do zadnjega vzpona, ki ponuja priložnosti za resne napade: 9,7 kilometra s povprečjem 9 %, a je treba poudariti, da so prvi trije kilometri položni, od tam do vrha pa se cesta postavi navkreber – zadnjih 5 kilometrov je konstantno nad 10 % (povprečje 10,4 %, odseki 14 %). Tu se nihče ne bo mogel skrivati.
FAVORITI: Ubežniki bodo imeli veliko možnosti. Ineos Grenadiers si verjetno ne bodo belili glave, razen če se v beg prikrade kdo od pomembnejših kolesarjev. Ima katera druga ekipa moč? Edino EF Education-Nippo še kaže, da ima dovolj moči, a jim lov ne bo v interesu. Tako, da bo verjetno uspel pobeg, v katerem pričakujemo Baukeja Mollemo, mogoče celo Remca Evenepoela, Lorenza Fortunata, Diega Ullissija in Davideja Formola. Vse bo odvisno od glavnine, koga bodo izpustili. V kolikor pa pridejo v ospredju najboljši pa seveda pričakujemo boj Egana Bernala, Simona Yatesa, Hugha Carthyja in Giulia Cicconeje.
20. etapa: VERBANIA – ALPE MOTTA: 164 km
Alpska etapa, ki bo verjetno odločila oz. potrdila zmagovalca. Samo po sebi je zahtevna, a na razplet bo vplival tudi kronometer, ki ji sledi. Kdor je slabši v kronometru, bo skušal napasti, da si pridobi prednost (npr. Ciccone, Yates), drugi bodo lahko bolj defenzivni (npr. Caruso, Carthy, Almeida).
Vremenska napoved za naprej je dobra, tako da upam, da bomo videli celo etapo. Prvih 80 kilometrov se ob obalah jezera počasi približujejo švicarski meji in na približno 80. kilometru se začne dolg in mučen stopničast vzpon na Passo San Bernardino (23,7 km; 6,7 %), ki bo karavano pripeljal na 2065 metrov in bo verjetno zelo utrujajoč.
Sledi spust do novega prelaza Passo Spluga, ki ne spada med strmejše (9 km; 7,3 %), a pride na 2115 metrov, kjer bodo kolesarji že precej zadihani. Z vrha bo kar zahteven spust v dolino in brez predaha se začne zadnji klanec na Giru, ki je daleč od najtežjih, kar so jih vozili, a po treh tednih dirkanja bo zagotovo zelo zahteven – 7,3 kilometra s povprečjem 7,6 %, a z več odseki, kjer se vzpne nad 10 %.
FAVORITI: Kot vedno boj med pobegom in glavnimi favoriti. Zaradi višine dam tu prednost Damianu Carusu (seveda ne pred Bernalom). Bo Vincenzo Nibali pokazal zobe in skušal zmagati? Zdi se mi, da je ravno ta etapa zanj najbolj primerna. Veliko bo seveda odvisno od stanja na lestvici, kdo bo napadel, kdo se branil, kdo tvegal.
21. etapa: SENAGO – MILANO: 30,3 km
Posamični popolnoma ravninski kronometer. Na trasi bo le malo križišč, kar pomeni, da bodo kolesarji ves čas vozili na polno.
FAVORITI: Med glavnimi kandidati bo seveda potekal boj za skupno razvrstitev, za zmago pa ima največ možnosti Filippo Ganna, a je res, da bo med favoriti verjetno najbolj utrujen. Mu lahko Eduardo Affini vzame zmago, bo Victor Campenaerts konkurenčen? Lahko preseneti Tobias Foss ali Joao Almeida? Mislim, da je Giro tako zahteven, da zadnji dan ne bo odločal o zmagovalcu, bo pa vseeno potekala napeta borba za preostala mesta.
Verjetno je Bernal v taki formi, da ga bo težko kdo premagal, a kot omenjeno v uvodu, smo v zadnjih letih doživeli ogromno preobratov. Ne glede na to mislim, da nas čaka spektakularen teden, ki ponuja tako boje za etapne zmage, za končno uvrstitev in boje za majice. Na srečo bo vreme kolesarjem bolj naklonjeno za tako zahtevno dirko. Obilo užitka ob spremljanju rožnate dirke – mogoče nas Jan še osreči s kakim pobegom in etapnim rezultatom.