104. izvedba Gira d’Italia, ki se začenja jutri, v soboto, 8. maja, nam bo postregla z zanimivo, raznoliko in predvsem zelo naporno traso. Kolesarji 23 ekip bodo morali prevoziti 3479,9 kilometrov v 21 etapah. Peloton bo dvakrat zavil tudi čez italijansko mejo. Kot vemo vsi, bomo v 15. etapi kolesarje videli na naših cestah, v 20. etapi pa bo karavana zavila na švicarsko stran.
Giro se bo začel s kronometrom v Torinu in se bo po treh etapah v Piemontu selil proti jugu, kjer bo najjužnejšo točko dosegel v 8. etapi. Nato se bo dirka počasi premikala proti severu, kjer kolesarje čakajo najtežje in odločilne etape. Vse skupaj se bo tudi letos zaključilo v Milanu z ravninskim kronometrom, ki je zelo podoben lanskemu.
Med obema kronometrom bo šest etap za sprinterje, a kar nekaj si jih bodo morali sprinterji priboriti. Sedem etap bo razgibanih za ubežnike, kjer niso izključeni boji najboljših, ter šest gorskih etap, kjer se bo odločalo o skupnem zmagovalcu.
Posebnost letošnjega Gira sta dve etapi po makadamskih odsekih, najprej se bodo z njimi srečali v 9. etapi na Campo Felice (zadnjih 1,6 km etape v strm klanec), ter v 11. etapi do Montalcina po znamenitih toskanskih belih cestah (Strade Bianche). V tej etapi, ki spominja na legendarno etapo iz 2011, bodo kolesarji premagali razgibanih 35 kilometrov cest brez asfaltne podlage in pričakujemo lahko velike spremembe na lestvici.
Ta se bo seveda spreminjala predvsem na gorskih etapah, a se poznavalcem na prvi pogled zdi, da prilik ne bo dovolj, saj ni poznanih strmih in visokih klancev, ki so zaščitni znak Gira. Letos ne bo ne Stelvia, ne Gavie, ne Agnella, ne Izoarda, ki so organizatorjem povzročali sive lase zaradi stalnega strahu, ali bodo ceste prevozne. Prav tako letos ni brutalnih in znamenitih vzponov na Blockhaus, Mortirolo, Col delle Finestre, še na Zoncolan bodo šli iz »napačne« strani.
Cima Coppi – najvišji vrh Gira bo »le« 2239 metrov nad morjem, kolikor meri Passo Pordoi. A kot rečeno bo dirka, kljub veliko nepoznanim vzponom, verjetno še težja kot prejšnje edicije, saj se bo kar devet etap končalo v klanec in kar nekaj jih je tako strmih, da se povprečni naklon približa 10 %.
Seveda tu izstopajo etape z zaključkom na Zoncolan, Sega di Ala ni nič manj zahtevna, prav tako Alpe di Mera, najbolj zahtevna pa bo brez dvoma etapa do Cortine d’Ampezzo, kjer bodo kolesarji v Dolomitih na štirih izjemno težkih prelazih premagali kar 5500 metrov nadmorske višine.
Skratka obeta se nor, zanimiv Giro z zelo razgibanimi etapami, kjer bodo priložnost dobili vsi tipi kolesarjev. Kar pa veseli, je dejstvo, da jih bomo lahko videli tudi slovenski navijači na naših cestah. In kot terja kolesarski bonton, se bo navijalo za vse kolesarje, seveda pa bomo še posebej močno pesti stiskali za Mateja Mohoriča in Jana Tratnika, ki imata prav na naši etapi lepo priložnost za etapni uspeh. Viva il Giro!
1. etapa: TORINO: posamični kronometer – 8,6 km
Začetni kratek kronometer po ulicah Torina je eno večjih razočaranj, kar se tiče letos zelo spektakularne trase Gira. Zadnja leta so organizatorji izvedli zelo razgiban uvoden kronometer in se je začel ali končal s klancem. Letošnji je popolnoma ravninski z nekaj ostrimi zavoji. Favoriti bodo čisti specialisti: Filippo Ganna, Remi Cavagna, Victor Campanaerts, Remco Evenepoel, Jos Van Emden, seveda pa upamo tudi na dober rezultat Jana Tratnika. Med favoriti, če ne bo zagodlo vreme, pričakujemo majhne razlike (največ 30 sekund) – največ jih lahko pridobi Remco Evenepoel.
2. etapa: STUPINIGI – NOVARA: 179 km
Prvi izziv za sprinterje, ki bodo imeli v upanju na osvojitev rožnate majice na podlagi bonifikacijskih sekund, veliko motivacijo za dober nastop na uvodnem kronometru. Ravna etapa, ki je le na sredini malce razgibana. V sprintu se pomerijo: Caleb Ewan, Peter Sagan, Tim Merlier, Elia Viviani, Giacomo Nizzolo, Fernando Gaviria, Matteo Moschetti in Dylan Groenewegen
3. etapa: BIELLA – CANALE: 190 km
Etapa prečka Padsko nižino, a se pri koncu približa hribovju in gre čez nekaj manjših prelazov. Če bo imela katera izmed ekip interes se znebiti sprinterjev, lahko na njih naredi nekaj razlike. Zadnji od teh klancev se konča 15 kilometrov do cilja in je pri vrhu najbolj strm. Od tam sledi večinoma spust z manjšo špičko vmes (5 km do cilja), kjer je še zadnja priložnost za napad. Če bo šlo čez klance na polno, predvsem bo tu interes Bore-hansgrohe, da se reši drugih sprinterjev, bodo do prilike lahko prišli tudi finišerji, kot so Diego Ullissi, Matej Mohorič, Gianni Moscon in Remi Cavagna.
4. etapa: PIACENZA – SESTOLA: 187 km
Prva hribovska etapa s ciljem, ki se sicer ne konča v klanec, a se bo odločala na njem, kajti vrh zadnjega klanca je le 2,5 kilometra do cilja, pa še od tam gre malo dol, malo gor. Prvih 80 kilometrov je ravninskih, potem pa ni več metra ravnine, saj gre samo gor in dol. Na trasi so le trije gorski cilji, a klancev je vsaj še enkrat več.
Do slabih 10 kilometrov do cilja bodo ubežniki skušali dobiti dovolj prednosti pred pelotonom, ki bo na zadnji 4,3 kilometra dolg klanec šel na polno. Strmina redko pade pod 10 % in zagotovo bodo žrtve tudi med najboljšimi.
Verjetno bomo gledali dve dirki v enem: pobeg in boj glavnih. Favoriti bodo že morali pokazati svoje karte. V pobegu lahko vidimo Thomasa De Gendta, Mateja Mohoriča, Mattea Fabbra, Jana Hirta, Simona Pellauda in Luisa Leona Sancheza. V glavnini pa boj najboljših, med katere bi dodal še Davideja Formola, Giulia Cicconeja, a mislim, da je to etapa za Simona Yatesa ali Remca Evenopoela.
5. etapa: MODENA – CATTOLICA: 177km
Palačinka, brez enega samega klančka vmes. Kaj drugega, kot festivala sprinterjev ni za pričakovati. Najlažja etapa Gira.
6. etapa: GROTTE DI FRASASSI – ASCOLI PICENO: 160 km
Kratka, razgibana etapa, praktično brez ravnine. Že takoj po startu je klanec, kar bo omogočilo pobege, potem pa dolgo približevanje navkreber do sredinskega vzpona etape na Forca di Gualdo, ki je kar zahteven, a predaleč od cilja za resnejšo selekcijo. Sledi še manjši vzpon in zelo dolg spust do ciljnega vzpona nad Ascoli Piceno, ki je dolg kar 15 kilometrov in se dviga s povprečnim naklonom 6,1 odstotka. Zadnji kilometri so malce bolj strmi, a nikoli ne presežejo 10 %.
Etapa, kjer bomo gledali, kako bodo ubežniki skušali v cilj zapeljati pred glavnino, ki ne bo večja od 20 posameznikov. Za pobeg klasični sumljivci: Thomas De Gendt, Alessandro De Marchi, Matej Mohorič, Gino Mader, Valerio Conti. Če pa pride do sprinta glavnine, lahko Simon Yates naredi razliko, ob počasnejšem tempu pa ima možnosti tudi Diego Ullissi. Med najboljšimi naj velikih razlik ne bi bilo.
7. etapa: NOTARESCO – TERMOLI: 181 km
Etapa namenjena sprinterjem, a si lahko svojo priložnost izborijo tako ubežniki kot finišerji. Sredinski del etape je razgiban, kar bo omogočilo pobege, a zadnjih 70 kilometrov je skoraj ravnih. Kar lahko prepreči sprint, je 12-% rampa 1,5 kilometra do cilja, teren pa se nato vse do ciljne črte rahlo dviga. Zelo pomembna bo pozicija pred »zidom«, a kljub rampi mislim, da bodo o etapi odločali sprinterji, predvsem Caleb Ewan in Peter Sagan, ki sta eksperta za takšne zaključke.
8. etapa: FOGGIA – GUARDIA SANFRAMONDI: 170 km
Etapa s samo dvema gorskima ciljema, a skoraj ni kilometra ravnine. Najjužnejša etapa dirke se počasi približuje dolgemu vzponu na Bocca di Selva, kjer bo ubežna skupina že oblikovana. Sledi 40-kilometrski spust in rahel vzpon proti cilju, kjer bodo zadnji 3 kilometri poskrbeli tudi za boj med najboljšimi (od 3 do 2 km do cilja je naklon pogosto okoli 10 %). Verjetno bo že nekaj zaostankarjev, tako da bo imel beg že večje možnosti. Favoriti podobni kot v 6. etapi, lahko bo celo nekaj razlik med najboljšimi.
9. etapa: CASTEL DI SANGRO – CAMPO FELICE: 158 km
Prva gorska etapa je kratka in kot že nekatere prej brez kilometra ravnine. Štirje klasificirani vzponi in še dva neklasificirana skupaj nanesejo 3400 višinskih metrov. Ni brutalno, tudi strmine niso hude, a težavnost se stopnjuje in zadnja dva kilometra sta najbolj strma, še posebno makadamski 1,6 kilometra dolg odsek, kjer se bodo naredile razlike, saj naklon seže do 14 %. Egan Bernal, ki je letos odlično vozil na Strade Bianche, zna v tem delu pridobit dragocene sekunde.
Favoriti Ruben Guerreiro, Egan Bernal, Matteo Fabbro, Davide Formolo in Marc Soler. Etapa, ki bo poleg 4. v podaljšanem prvem tednu najbolj vplivala na skupno lestvico.
10. etapa: L’AQUILA – FOLIGNO: 139km
Letos Giro uvaja novost, da se dirka še v ponedeljek in je prost dan šele torek. Tako bo prvi teden trajal kar deset dni in se bo zaključil z najkrajšo etapo, kjer bodo na svoj račun verjetno prišli ubežniki. Že od starta bodo šli kolesarji navkreber, v prvih 100 kilometrih gredo stalno malo dol, malo gor, od gorskega cilja 39 kilometrov do zaključka pa je samo spust in ravnina. Zagotovo bodo ekipe sprinterjev hotele uloviti beg, saj bo to zanje ena zadnjih priložnosti, a zanjo se bodo morale potruditi. Ubežnike pričakujemo predvsem iz manjših ekip, sprinterje pa poznamo – komu bo uspelo?
