Ob napovedi nastopa Tadeja Pogačarja na Pariz-Roubaixu je v kolesarskem svetu završalo. Navijači so navdušeni, da se svetovni prvak podaja na francoske tlakovce, medtem ko legendarni Belgijec Roger De Vlaeminck ne razume navdušenja in je nad Slovencem celo razočaran.
Ko je ekipa UAE Emirates-XRG naznanila, da Tadej Pogačar odhaja v boj na tlakovcih Severnega pekla, ni bilo veliko tistih, ki te poteze ne bi videli kot nekaj posebnega. Nato pa je tu Roger De Vlaeminck, 77-letni legendarni Belgijec, ki se čudi nad odzivom kolesarske javnosti.
»Resno? Meni se to zdi nekaj povsem običajnega,« je v pogovoru za Sporzo povedal štirikratni zmagovalec dirke Pariz-Roubaix.
In če De Vlaeminck v nastopu Pogačarja na Severnem peklu ne vidi nič posebnega, ga čudi njegova odpoved dirkanja na E3 Saxo Classic in Gent-Wevelgemu.
»V naših časih smo nastopili na vseh dirkah, kajne? Nastopil sem na vsaj 120 dirkah, okoli 15 ciklokrosaških preizkušnjah in nekaj šestdnevnih dirkah,« je bil oster 77-letnik, ki meni, da je nivo osvajanja zmag, ki ga je kazal sam v času aktivne kariere mogoč tudi danes.
»Šestkrat sem osvojil Tirreno-Adriatico in trikrat Milano-Sanremo. Zakaj to ne bi bilo mogoče sedaj? Kolesarji se sedaj bojijo, da bodo prehitro izgoreli? Sem jaz izgorel?«
De Vlaeminck je v svoji najuspešnejši sezoni zbral 68 tekmovalnih dni, deset več kot jih je lani zabeležil Tadej Pogačar. Razlike torej niso velike, a Belgijec je mnenja, da bi morali trenutno aktivni kolesarji dirkati več.
»Kaj je z današnjimi kolesarji? Zaslužijo ogromno denarja, zato ne bi smeli reči, da so prezasedeni.«
Na tarči De Vlaemincka pa ni le Pogačar. Tudi preostali kolesarji v njegovih očeh dirkajo premalo, zmago pa osvajajo lažje, kot jih je v 70. letih minulega stoletja on sam.
»Mathieu van der Poel je osvojil Milano-Sanremo, a je 250 kilometrov vozil v zavetrju. Filippo Ganna je trikrat odpadel, a se vedno vrnil, ker tekmeci niso pritiskali na polno.«
»Sedaj imajo Italijani v Ganni enega konkurenta in še on ni superheroj. V mojih časih je bilo 10 Italijanov, ki so sodili na sam vrh.«
Belgijec se sicer zaveda, da odločitve niso sprejete le s strani kolesarjev, pač pa imajo prste vmes tudi vodilni člani moštev.
»Zapomnite si. Kolesarji ne izbirajo sami, šefi okoli njih so tisti, ki to počnejo. Mi smo dirkali povsod.«
»Osvojiti 512 zmag, kot sem jih jaz, v teh časih ni mogoče? Zakaj ne? Jasno, da ne, če nastopiš le na 400 dirkah.«
»Tudi mi smo dobro služili, a smo zato morali dirkati na številnih preizkušnjah. Včasih se mi vse skupaj gabi,« je še dodal.
Za konec se poglobimo v kariero De Vlaemincka. Belgijec ima na svojem računu 162 profesionalnih zmag, in ne 512 kot si jih je pripisal sam. Razčistili smo že, da na letni ravni ni dirkal mnogo več kot trenutna generacija kolesarjev.
Še več, čeprav njegovih uspehov na enodnevnih in tedenskih preizkušnjah nihče ne zanika, se v svoji karieri na Grand Tourih ni pretirano izkazal. Morda smo prekruti, ne nazadnje ima 22 etapnih zmag z Dirke po Italiji, a to je tudi vse.
Med letoma 1969 in 1984 je zbral 13 nastopov na tritedenskih dirkah. Trikrat se je lotil Dirke po Franciji, a dlje, kot do 11. etape ni uspel priti nikoli. Tudi edini nastop na Dirki po Španiji je zaključil predčasno, enako pa velja tudi za pet izmed devetih nastopov na Dirki po Italiji.
