Eno najbolj znamenitih rivalstev znotraj ekipe je zagotovo tisto iz leta 2009, ko sta se v ekipi Astane za prevlado borila Alberto Contador in Lance Armstrong. Američan se je ponovno vračal med profesionalce, medtem ko si je Španec ravno prislužil naziv enega najboljših kolesarjev v pelotonu.
Rivalstvo je bilo očitno, a nad njim je bila vedno tančica skrivnosti, pod katero navadni smrtniki nismo imeli vpogleda. Oba glavna akterja sta bila o dogajanju v ozadju zelo nezgovorna in čeprav sta priznavala, da so se zadeve iskrile, o njih nista nikoli javno razpravljala. Enajstletni molk je prekinil Contador, ki je v enournem pogovoru s španskim youtuberjem razkril dogajanje v Astani leta 2009.
Astana je v Francijo prišla po enoletni izključitvi z dirk, ki jih organizira ASO, katero si je prislužila zaradi dopinškega škandala Aleksandra Vinokurova. Zaradi tega je bilo Contadorju onemogočeno branjenje zmage na Touru in Španec je bil odločen, da se leta 2009 zopet vrne na prestol. Podobne načrte je imel tudi Armstrong, ki je prekinil športni pokoj in si želel še osmič pokoriti vso konkurenco na cestah Francije. Problem ekipe je bil, da niso jasno določili glavnega kandidata za zmago, kar je privedlo do mišljenja dvojice, da je vsak izmed njiju kapetan in se mu bo drugi podredil.
Zadeva se je seveda hitro začela zapletati in še preden se je Tour dobro začel, je v ekipnem avtobusu že prekipevalo sovraštvo. Contador je v pogovoru pokomentiral in podal svoj pogled na tiste najbolj vroče dogodke iz Francije, ki so zbrani v nadaljevanju članka.
Napetost na avtobusu
»Tour se je začel z veliko ugibanja, kdo je kapetan, Armstrong ali jaz. Jaz sem se v Francijo vračal po zmagi leta 2007 in zmagi na Vuelti in Giru leto kasneje, in rekel sem si, da bom za vsako ceno zmagal. Lance se je vračal v kolesarstvo, v mojo ekipo, in več kot očitno je tudi sam želel zmagati na Touru. Zmaga lahko le eden in zaradi tega je vladala velika napetost.”
“En dan sem izpustil svoj popoldanski počitek in šel v njegovo sobo, da se pomeniva o situaciji. Rekel mi je, da je zanj bolje, če na dirki zmagam jaz. To je bilo dan pred uvodnim kronometrom v Monaku. Vsak večer se je pri večerji v zraku čutila napetost, niti ne pri nama, temveč pri sotekmovalcih, osebju in vseh ostalih. Kasneje tistega dne sem na Twitterju videl Lanceov zapis ‘jutri na kronometru bomo videli, kdo je kapetan.’ Torej sem s pogovorom le zapravil čas in svojo siesto.«
Zaostanek v 3. etapi
»Na uvodnem kronometru sem mu odščipnil nekaj časa, v tretji etapi pa nas je pričakal veter. Odšel sem na pogovor z Georgem Hincapiem, ki je bil Lancev prijatelj, in povedal mi je, da bodo razbili glavnino v manjše skupine. Kasneje je res prišlo do delitve glavnine, Lance je bil v prvi skupini, sam pa sem ostal v drugi in moja ekipa, katere kapetan naj bi bil, je v ospredju prve skupine kolesarila na vso moč. Prišel sem do cilja, brat in predstavnik za javnost sta mi dejala, naj se umirim, odpravim v avtobus in počivam. Nato so mi rekli, da se je pokvaril radio. Armstrong je pridobil 40 sekund in me prehitel v skupnem seštevku, hkrati pa postal virtualni vodilni kolesar dirke.«
Boji na andorskih vzponih
»Končno smo prispeli na moj teren in nato so dan pred gorsko etapo na ekipnem sestanku dejali: ‘Dirkali bomo umirjeno. Ostanimo vsi skupaj in ko prispemo do vzpona, bomo le držali tempo, nič drugega nas ne zanima.’ Kasneje sem v postelji premišljeval, komaj sem čakal, da pridemo v gore in dirka eksplodira, sedaj pa mi pravijo, naj dirkam počasi? Odšel sem do ekipnega kolega, ki je bil nevtralen in ta mi je svetoval: ‘Alberto, bolje, da on izpade bedak kot ti.’
Evans je napadel prvi, nato Van der Broeck in rekel sem si ‘etapa bo moja.’ Napadel sem, ju ujel in na vrh prispel sam. V skupnem seštevku sem prehitel Lanca. Na avtobusu je bilo veliko napetosti, ki se je nabirala že od pomladi, ko je na Twitterju redno pisal stvari o meni.
Naslednje jutro je Johan Bruyneel (direktor ekipe, op. p.) dejal, da stvari ne potekajo po načrtih in vprašal, ali ima kdo kaj za dodati. Lance je dvignil roko in dejal, da ne spoštujem taktike ekipe. Skočil sem mu v besedo in mu povedal, da če želi spoštovanje, ga mora najprej sam izkazati, saj je že celo leto nespoštljiv do mene in ostale ekipe. Njegov odgovor je bil le ‘OK, Pistolero.’ Zavladala je smrtna tišina, nihče izmed ekipe, osebja, direktorjev ni spregovoril besede, dokler ni nekdo le odprl vrat avtobusa. Vsi so ga zapustili, ostala sva le midva z Lanceom. Odpeljal me je v zadek avtobusa, ki je po navadi namenjen skupni rabi, a odkar se je pridružil ekipi, je bil njegov, in mi zažugal ‘ne zajebavaj se z mano.’ To je ozračje še dodatno naelektrilo.«
Miselne igre
»Od začetka leta je pisal stvari o meni na Twitterju. Če je mislil, da me bodo take zadeve zmedle, se je motil, z vsakim zapisom me je le še bolj motiviral. Bil sem prepričan, da v kolikor bo moje kolo vedno pri mehaniku, če bo poskrbljeno za mojo prehrano in bo vse odvisno le od mojih nog, potem bom v veliki prednosti.
Tri dni pred Tourom so mi sporočili, da moj najtesnejši pomočnik Benjamin Noval ne bo del ekipe v Franciji, vprašal sem ‘ali je to šala?’ Stalno so me skušali vreči iz ritma. Celo pred kronometrom v Monaku, ko sem moral kupiti svoja najljubša kolesa pri drugi ekipi, saj sta obe v naši ekipi pripadali Lanceu. Sedaj se tem stvarem smejemo, takrat pa je bilo kar hudo.«
