Kolesarska sezona je v polnem teku, samo v nedeljo je bilo na sporedu kar deset preizkušenj pod okriljem Mednarodne kolesarske zveze. Največ pozornosti so bile deležne belgijske klasike, ki kolesarje in navijače ogrevajo pred vrhuncem spomladanske sezone, Dirko po Flandriji. Na E3 Saxo Classic je pričakovano slavil Mathieu van der Poel, bolj kot njegove vožnje pa so pretekli konec tedna zaznamovale številne nenavadne taktične odločitve.
Vikend čudnih taktik
Pretekli konec tedna je marsikateri kolesarski navdušenec ostal brez besed. Za to niso bili krivi kakšni neverjetni napadi Tadeja Pogačarja, temveč niz zares čudnih in komaj verjetnih taktičnih odločitev.
Najbolj je izstopal zaključek petkove E3 Saxo Classic, ki jo je sicer pričakovano dobil Mathieu van der Poel (Alpecin-Premier Tech). Nizozemec se je presenetljivo odločil za dolg napad kar 65 kilometrov pred ciljem. Sprva se je zdelo, da bo brez težav prišel do ciljne črte v Harlbekeu, vendar so mu v zaključku izrazito pošle moči. Za njim se je medtem oblikovala močna zasledovalna skupina, v kateri so bili Florian Vermeersch (UAE Emirates – XRG), Jonas Abrahamsen (UNO-X Mobility), Per Strand Hagenes (Visma Lease a Bike) in član prve ubežne skupine dneva Stan Dewolf (Decathlon CMA CGM).
Omenjeni so složno sodelovali in proti utrujenemu Nizozemcu pridobivali sekundo po sekundo. Ob vstopu v zadnji kilometer jih je do van der Poela ločilo zgolj še nekaj metrov, vsi smo bili prepričani, da bomo gledali sprint za zmago. Nato je sledil šok.
Abrahamsen ni želel narediti menjave, Vermeersch ni hotel potegniti zadnje metre do kolesarja Alpecin-Premier Techa, tudi ostala člana zasledovalne skupine sta se zgolj spogledala in van der Poel se je šokantno odpeljal še tretji zaporedni zmagi na E3 Saxo Classic.
Med gledalci je prevladovala nejevera. Van der Poel je sicer mojstrsko opazil spogledovanje v zasledovalni skupini in je ob tem še zadnjič skoraj neopazno sede pospešil, vendar gre »krivdo« za njegovo zmago pripisati zasledovalcem. Skoraj neverjetno je, da so kolesarji po toliko kilometrih lova in trpljenja vrgli stran tako prestižno zmago. Zasledovalna skupina je začela taktizirati prezgodaj, vsi štirje bodo zaključek najverjetneje še dolgo premlevali v svojih glavah.
Čudnim taktičnim odločitvam smo bili priča tudi na ženski dirki In Flanders Fields, kjer je pričakovano slavila Lorena Wiebes (SD Worx – Protime). Najhitrejša kolesarka na svetu ni hotela čakati na sprint glavnine in je napadla na sloviti Kemmelberg, s tem pa je oblikovala manjšo skupino. V njej je bilo več kolesark Lidl – Trek, UAE ADQ in Fenix-Premier Tech, ki bi lahko poskušale napasti Nizozemko. To se na presenečenje mnogih praktično ni zgodilo.
Edini poizkus je v zadnjih kilometrih prišel s strani Eleanore Gasperrini (UAE ADQ), ki pa ga je Wiebes dokaj lahkotno pokrila. Fleur Moors (Lidl – Trek), Karlijn Swinkels (UAE ADQ) in Elise Chabbey (FDJ United – SUEZ) so zgolj mirno čakale, da bodo izgubile sprint. Predvsem v primeru UAE ADQ se poraja vprašanje, ali v ozadju takšnega dirkanja stoji lovljenje UCI točk, ki so za nekatere ekipe pomembnejše od zmag?
Z nenavadnimi taktikami so na zadnji etapi poskušali tudi kolesarji v Kataloniji. Kolesarji za skupni seštevek so se utrudili s številnimi skoki daleč od cilja, Oscar Onley (INEOS Grenadiers) je z nerazumljivimi pospeševanju »ubijal« ekipnega tovariša Doriana Godona, ki je veljal za enega od favoritov, Remco Evenepoel (Red Bull – Bora – Hansgrohe) pa je z napadom v zadnjem krogu obupal, ravno ko si je prevozil nekaj metrov prednosti.
Za nami je vsekakor teden čudnih taktičnih odločitev, ob katerem se je izkristaliziralo dejstvo, da dominantnost Pogačarja in van der Poela ni samo v nogah, ampak tudi v glavi.
Mathieu van der Poel je premagljiv
Kljub zmagi na E3 Saxo Classic in vznemirljivi predstavi na In Flanders Fields, kot je novo ime nekdanje Gent-Wevelgem, van der Poel ni deloval nepremagljivo. V njegovem oklepu so bile še kako vidne luknje, kar bi jih lahko tekmeci bolje izkoristili. Dogajanja na petkovi E3 ne bomo še enkrat pogrevali, lahko le zapišemo, da osemkratni svetovni prvak v ciklokrosu nikakor ni bil nekaj nivojev nad ostalimi.
Vsekakor je bil najmočnejši kolesar na obeh preizkušnjah, vendar je na E3 pokazal tudi določeno mero nerazumnosti, ko je napadel zelo daleč od cilja. Nedvomno je šlo za taktično napako, ki pa je na njegovo srečo tekmeci niso kaznovali. Njegova forma se ne zdi na ravni lanske.
Na nedeljski Dirki po Flandriji bo zaradi zahtevnosti trase najverjetneje še malce bolj odstopal od večine kolesarjev. Nanje se Leteči Holandec ne ozira prav dosti, saj njegov trn v peti ostaja Tadej Pogačar. Ta ga je premagal že na Milano-Sanremo, kar se je še pred kratkim zdelo skoraj nepredstavljivo. Na težji preizkušnji s strmejšimi klanci in več višinskimi metri je po našem mnenju Pogačar v vlogi izrazitega favorita. Če ne bo padcev ali defektov, se bo Slovenec še nekoliko oddaljil od svoje velikega tekmeca po številu osvojenih spomenikov.
Zdi se, da bo bolj kot Dirka po Flandriji zanimiv Pariz-Roubaix. Pogačar bo tam napadal še zadnji manjkajoči spomenik v karieri. Ob trenutni formi van der Poela in ob odlično razpoloženem sotekmovalcu Florianu Vermerschu se zdi, da ima gorenjski volk dobre možnosti za zmago.
Na Dirki po Kataloniji nismo izvedeli nič zares novega
Najmočnejša več etapna preizkušnja preteklega tedna je potekala v Kataloniji. Na startu je bila močna konkurenca med kolesarji za skupni seštevek, medtem ko se sprinterji dirki zaradi razgibane trase že več let izogibajo. Letošnjo izvedbo so zaznamovali vreme, ki je krojilo razplet nekaterih etap, Dorian Godon (INEOS Grenadiers), ki je izstopal v sprintih, in Jonas Vingegaard (Visma Lease a Bike), ki je osvojil prvo mesto v skupni razvrstitvi.
Ta zmaga je bila seveda popolnoma pričakovana, Danec pa je z njo potrdil dobro formo pred bližajočo se Dirko po Italiji. Na cestah Katalonije ni imel pravega tekmeca, ko se je cesta postavila navkreber. Še najbolj se mu je približal mladi Lenny Martinez (Bahrain Victorious), ki je letos edini uspel ugnati Danca v neposrednem dvoboju.
Vidnejšo vlogo je igrala tudi ekipa Red Bull – Bora – Hansgrohe, za katero sta nastopila Florian Lipowitz in Remco Evenepoel. Dirko sta končala kot tretji in peti v skupnem seštevku, Belgijec pa je teden znova popestril z dolgim napadom na hriboviti etapi. Takrat mu je lahko sledil le Vingegaard, ki pa s svetovnim prvakom v kronometru ni želel sodelovati.
Ob tem smo znova doživeli Belgijčeve izbruhe jeze in nezadovoljstva. Kljub temu je kazalo, da se bosta udarila za etapno zmago, vendar je Evenepoel ob vstopu v zadnji kilometer nenavadno padel. Vingegaard potem ni želel sprintati za etapno zmago, ki jo je osvojil Dorian Godon.
Vingegaard je znova pokazal, da je ob odsotnosti Pogačarja krepko najboljši kolesar za skupni seštevek, Godon se je vnovič izkazal kot vzdržljiv sprinter, Evenepoel pa je razkril, da tudi pri Bori ni odpravil težav na daljših klancih in svojih čustvenih izbruhov. V Kataloniji torej nič zares pretresljivo novega.
Uspešno izvedeni domači preizkušnji v Izoli in Novem mestu
V senci Planice in večjih kolesarskih dirk se je v nedeljo odvila Velika nagrada Novega mesta, ki je zaključila osiromašen spored domačih spomladanskih preizkušenj. Še pred dvema letoma so bile v pozno marčevskem terminu štiri domače dirke, zdaj pa sta ostali zgolj dve najbolj uveljavljeni.
Organizatorji Velike nagrade slovenske Istre in Velike nagrade Novega mesta si zaslužijo spoštovanje in iskrene pohvale. S svojim poslanstvom vztrajajo, kljub temu, da dirke nižje ravni na žalost ne pritegnejo zanimanja širše javnosti in navijačev, ki zadnja leta množično spremljajo največje svetovne preizkušnje. Organizacija je zaradi tega dokaj težavna in praktično nemogoča, brez prostovoljcev in lokalnih zanesenjakov, ki imajo zares radi kolesarstvo kot šport in jih ne zanimajo zgolj največje dirke, kjer so v ospredju slovenski zvezdniki.
Razgibana trasa v okolici Izole je poskrbela za kar velik osip kolesarjev, za zmago pa se je v sprintu pomerila petdeseterica najmočnejših. Nicolo Buratti (MBH Bank CSB Telekom Fort) je zmago odpeljal v sosednjo Italijo, najboljši slovenski uvrstitev pa je z desetim mestom dosegel Marcel Gladek (Factor Racing). Posebne pohvale še enkrat organizatorjem, ki so poskrbeli tudi za spletni prenos dirke.
Tega na žalost ni bilo v Novem mestu, kjer je potekala dvanajsta izvedba Velike nagrade. Na pretežno ravninski trasi v okolici dolenjske prestolnice smo pričakovali sprint večje skupine, ki smo ga tudi dobili. Vendar v zaključku ni šlo brez drame, saj je na Kandijskem mostu prišlo do padca na čelu glavnine.
V kaosu se je najbolje znašel Italijan Tommaso Nencini (Solution Tech NIPO Rali), ki je slavil prvo zmago v karieri. Najboljši Slovenec je bil njegov sotekmovalec v italijanskem moštvu Tilen Finkšt, ki je ciljno črto prečkal kot četrti. V kaotičnem zaključku so se dobro znašli tudi kolesarji domačih ekip. Marcel Gladek je bil peti, Adam Bradáč (Factor Racing) sedmi, domačin Nejc Peterlin (Kolesarski klub Novo mesto) pa deseti.
Povprečnemu zanesenjaku dirke nižje ravni morda niso tako zanimive, vendar so zelo pomembne tako za mlade kolesarje v razvoju kot za celoten kolesarski ekosistem v Sloveniji. Tistim, ki so si prišli ogledat katero od preizkušenj, zagotovo ni bilo žal, saj je dostop do kolesarjev za pogovor ali fotografijo praktično neoviran. Dirko lahko zaradi tega zares doživite od blizu.
Škoda, da je Kolesarska zveza obupala nad zagotavljanjem neposrednih prenosov, ki so se v zadnjih letih predvajali na nacionalni televiziji. Zaradi tega ne vemo natančno, kaj se je zgodilo v večjem padcu kakšne tri kilometre pred ciljem, tudi posnetek dogajanja na Kandijskem mostu bi bil še kako dobrodošel. Če hočemo imeti še naprej imeti kolesarje na najvišji ravni, bomo morali znova kaj več vložiti tudi v manjše dirke, ki so s klubi hrbtenica celotnega sistema.
