Julian Alaphilippe je en najboljših kolesarjev svoje generacije. Francoski specialist za enodnevne preizkušnje je v bogati karieri med drugim osvojil dva naslova svetovnega prvaka, več etap na Dirki po Franciji in spomenik Milano-Sanremo. Še bolj kot po njegovih zmagah pa se ga bomo ljubitelji kolesarstva spominjali po načinu dirkanja. Večni napadalec je v podkastu z Mattom Stephensom izrazil zaskrbljenost nad tem, da kolesarstvo zaradi osredotočanja na podatke izgublja svojo dušo.
Alaphilippe je vez s časi večje kolesarske romantike, ko ni bila pomembna zgolj zmaga, ampak tudi način, kako si do nje prišel. “Panache”, kot temu pravijo Francozi, je včasih zasedal pomembno mesto v glavnini. Instinkt je bil vedno tudi pomemben del Francozove strategije, trdno se ga je držal tako ob uspehih kot ob porazih.
Francoz je na sceno prodrl ravno v času, ko je ekipa Skyja – zdajšnji Ineos Grenadiers – začela prevladovati na največjih etapnih dirkah. Njihova podrejenost vatom je bila noro uspešna na večdnevnih dirkah, dosti manj pa je bila primerna za enodnevne klasike, na katerih je blestel Alaphilippe. Zdaj se tudi pristop do teh preizkušenj približuje popolni podrejenosti vnaprej pripravljenim profilom moči posameznim kolesarjem. Prostor za dirkaški instinkt izginja.
Izkušeni kolesar ekipe Tudor je v pogovoru s Stephensom dejal, da ga precej žalosti, ker mlajši kolegi ne sanjajo več o zmagovanju na največjih dirkah. Njihova popolna osredotočenost je posvečena vatom in ostalim kvantitativnim podatkom, ki kažejo kolesarjevo raven.
Dvakratni svetovni prvak se zaveda, da je nastopila nova era, v kateri ni več veliko prostora za individualnost. V ospredju so ekipne strukture s številnimi specialisti, ki do potankosti načrtujejo vsak trening in obrok profesionalcev. Tako kot mnogi se tudi triintridesetletnik sprašuje, ali je tako intenziven pristop k športu dolgoročno vzdržen.
Pravi, da njegovi mlajši kolegi kolesa več ne vozijo zaradi samega užitka. Namesto okolice gledajo v svoje kolesarske računalnike, ki jim s svojimi neštetimi funkcijami govorijo ali vozijo dovolj dobro. Morda so ravno te spremembe v dojemanju kolesarstva ključne pri razumevanju upokojitev nekaterih kolesarjev, na primer njegovega vrstnika Simona Yatesa. Profesionalno kolesarstvo je nedvomno postalo veliko bolj zahtevno, kar starejše kolesarje, ki so odraščali v drugačnem sistemu, postavlja v precej nelagoden položaj.
Kljub spreminjajočim časom pa znajo tudi stari mački še vedno vrniti udarec. Na lanskoletni Veliki nagradi Quebeca je priljubljeni “LouLou” znova dokazal, da še ni za odpis. V nepredvidljivi dirki je pokazal, da izkušnje in taktično znanje še lahko parirajo golim številkam.
Šport seveda nikogar ne čaka in se premika naprej. Kolesarstvo odseva dogajanje v družbi, ki vse bolj poudarja zmagovanje in napredek za vsako ceno, medtem ko ljudje postajajo le še gole številke. Takšen pristop se je v kolesarstvu že z ekipo Sky izkazal kot najbolj učinkovit, večina ljubiteljev športa pa najbolj uživa ravno v trenutkih, ko se skrbno pripravljeni načrti podrejo.
Julian Alaphilippe pa bo vsaj še eno sezono poskušal kolesariti proti mlinom na veter. Starega psa bodo težko naučili novih trikov. Najverjetneje bo večkrat neuspešno lovil največje dosežke, vsekakor pa nam bo popestril še marsikatero kolesarsko popoldan. Neka era kolesarstva prihaja h koncu, Alaphilippe pa je poslednji Mohikanec, ki ga bomo najverjetneje zares pogrešali, šele, ko ga enkrat ne bo več na startni listi.
